Proti-slovja: Razkosaj me nežno

Vprašanje za štirideset milijard dolarjev, evrov ali rubljev, kolikor jih nujno potrebuje bankrotirana Ukrajina, sicer bo razpadla sama, se po ženevskem srečanju glasi: Koliko je vreden dogovor zunanjih ministrov ZDA, Rusije, EU in Ukrajine, sklenjen v četrtek zvečer? Na papirju ne zvezi slabo. Rusija, Ukrajina in Zahod se strinjajo o razorožitvi vseh proruskih separatistov, vrnitvi nezakonito zasedenih poslopij kijevskim oblastem, prihodu opazovalcev OVSE in o nujni deeskalaciji konflikta. Diplomatski preboj, torej.

Če dogovor, sklenjen v simbolike polnem ženevskem hotelu Intercontinental, kjer se je zgodila večina zgodovinskih srečanj o koncu hladne vojne z vrhom Reagan-Gorbačov vred, seveda ne bi imel vrste lepotnih napak. Prva in vsem opazna sta bili ločeni tiskovni konferenci. Kerry, Ashtonova in ukrajinski zunanji minister Deščicja so imeli eno, ruski zunanji minister Lavrov, ki je pred tem zanesljivo slišal Putinov agresivni televizijski nastop, pa svojo. Ali je bil razlog kremeljsko nepriznavanje pučističnih kijevskih oblasti, ni bilo povsem jasno, očitno pa je bilo, da tako Zahod kot Rusija še vedno igrata vsak s svojo figo v žepu, in da jima razen začasne pomiritve najhujših napetosti, zaradi katerih bi v Ukrajini že jutri lahko izbruhnila državljanska vojna, ni uspelo doseči dosti več.

Kdo, na primer, naj zdaj prisili proruske separatiste, da se bodo razorožili? In komu naj vrnejo zasedena poslopja, če pa je jasno, da bolj kot za Rusijo vpijejo proti »fašističnim« oblastem v Kijevu, proti oligarhom, gospodarskemu krahu in socialni bedi, v kateri so se znašli. »Odšli bomo šele, ko bomo dosegli referendum o prihodnosti doneckega bazena,« je bila dan po ženevskem dogovoru simptomatična izjava enega izmed »proruskih separatistov«, povedana z molotovko v roki.

Vendar tudi referendum ni tako preprosta rešitev, kot se zdi na prvi pogled. Ker z njim ni mogoče odpraviti korupcije, prisvajanja oblasti, oligarhov, delitve državljanov, sesuvanje gospodarstva in vse večje bede, ki vsa ta nasprotja le še potencira. Na tako hude probleme ni mogoče odgovoriti z referendumskim da ali ne. In tudi ne z EU ali Rusija.

Kar zelo dobro ve ruski predsednik Putin, ki je Ukrajini bližje, zanesljivo pa jo pozna veliko bolje kot Američani in Evropska unija. »Time out«, v katerega je v Ženevi privolil njegov zunanji minister Lavrov, je zato mogoče razumeti tudi kot taktično potezo. Rusija, ki je že dobila Krim (v Ženevi o njem ni bilo več govora), lahko mirne duše malce počaka, da se Ukrajinci »skuhajo« sami. Test bodo že predsedniške volitve 25. maja.

Da zgodba še zdaleč ni končana, dobro vedo tudi na Zahodu, kjer se pripravljajo na nov val sankcij, tako kot Rusija pa preventivno in v podkrepitev političnih groženj razmeščajo vojsko. Kajti pravo vprašanje ni več, ali Ukrajina lahko razpade, ampak kdaj se bo to zgodilo, kako nasilen bi bil razpad in ali se je o delitvi interesnih sfer, tamponskih con in škodi, ki bi s tem nastala, mogoče mirno in civilizirano dogovoriti.