Proti-slovja: Rdeča roža iz Aten

»Danes je zelo dober dan,« se je v Atenah v pogovoru z grškim finančnim ministrom Janisom Sturnarasom ta teden veselil evropski komisar Joaquín Almunia. »Danes lahko vidimo rezultate velikih prizadevanj grških oblasti in grških državljanov pri premagovanju krize,« je iz komisarjevih ust kipelo ob novici, da se je helenski republiki več kot štiri leta po izbruhu krize ta teden uspelo vrniti na kapitalske trge in se s prodajo državnih obveznic prvič znova samostojno zadolžiti za približno tri milijarde evrov.

Krize je konec, nemško zdravilo, ki je grškega pacienta spravilo na smrtno posteljo in ga skoraj ubilo, dokazano deluje, se je glasilo evropsko sporočilo.

V Atenah so bili veliko, veliko manj vzhičeni. Povpraševanje na finančnih trgih narašča, obresti pa so nizke, se je glasil prozaičen odgovor. Kajti grške številke so še vedno grozljive, tri milijarde evrov pa tudi ni denar, s katerim bi bilo mogoče rešiti svet. Še zlasti ne, če brezposelnost noče pod 27 odstotkov, če sta javni sektor in gospodarstvo zaradi vseh vsiljenih varčevalnih ukrepov v ruševinah, in če se zadolženost države kljub temu, da so zasebni upniki Grčiji odpisali za 100 milijard dolgov, ni prav nič zmanjšala. Nasprotno, od začetka krize se je s 300 milijard evrov povzpela na 320 milijard.

Od kod torej na lepem »rožice«, ki jih v še vedno katastrofalno zadolženi državi sadijo Evropejci, se sprašujejo resni finančni analitiki. Mar ne bi rajši počakali na sveže podatke Eurostata, ki bodo na voljo že v štirinajstih dneh, namesto da se gremo sami točno tako »grško prirejanje številk«, kot ga je Bruselj pred časom očital Atenam in zaradi katerega naj bi se Grčija tudi znašla v tako hudi krizi, se sprašujejo skeptiki.

Odgovor, zakaj je na vrat na nos nujna taka naglica, je precej preprost. Majske volitve v evropski parlament se bližajo, evropski davkoplačevalci niso več pripravljeni iz svojih žepov servisirati bank, v Evropski uniji nikomur (Nemčiji še najmanj) ni več v interesu drago reševanje kriznega juga, v Atenah pa je nujno na hitro postaviti vsaj nekaj Potjomkinovih kulis, če naj osovražena kanclerka Angela Merkel pride ljudem povedat, da naj vendarle poslušajo uspešnega ministrskega predsednika Antonisa Samarasa, ki jih vodi iz krize, njo pa nehajo risati s hitlerjevskimi brčicami pod nosom. »Ker varčevanje deluje!«

V Berlinu tokrat sploh ne skrivajo, zakaj se je morala nemška kanclerka včeraj na varat na nos podati v zanjo še vedno zelo vročo atensko areno. Samarasovo konservativno-socialistično vlado pred volitvam v evropski parlament vse bolj ogroža vzpon radikalne levice Aleksisa Ciprasa, ki v »po nemško« zaukazanih varčevalnih programih vidi Grčiji od zunaj vsiljeni »socialni holokavst«. Če karizmatični politik in njegova Siriza, ki zahtevata nič manj kot povsem nov dogovor o mednarodni finančni pomoči Grčiji, na evropskih volitvah zmagata (na kar kažejo vse ankete), pa se tudi nemški kanclerki v Evropi hitro lahko začne podirati marsikaj. Zgledi namreč vlečejo, Grčija, ki so se ji finančni trgi namesto krizantem na lepem odločili poslati cvetoče vrtnice, pa v EU še zdaleč ni edini problem, ki ga zgolj s finančnim »cvetličenjem« zanesljivo ne bo mogoče rešiti.