Proti-slovja: Revolucija v copatah
sob, 08.04.2017, 10:00
Proti-slovja: Revolucija v copatah
Če odpove še Evropa, se lahko kar začnemo učiti kitajščine. Zahod bo le še zgodovina.

Donald Trump govori o protekcionizmu, o zapiranju ZDA, o ameriški samozadostnosti in skrbi predvsem zase, o ponovnem odpiranju premogovnikov, avtomobilskih tovarn, naftnih polj..., kar vse da bo zagotovilo nova delovna mesta in naredilo Ameriko znova veliko. Trgovinski sporazumi so zanj »brez veze«, Evropska unija je z brexitom itak v fazi razpadanja, okoljske spremembe so »zarota«, migracije »posiljevanje in terorizem«, segrevanje ozračja pa »izmišljotina Kitajske«.

Kakšen paradoks. Mar ni to politika, ki so jo ameriški in evropski politiki (tudi Evropa se zapira) še včeraj praviloma očitali pekinškim komunističnim starcem, ko so jih hodili prepričevat, naj končno dovolijo v človekove pravice, demokratizacijo, prosto trgovino in gospodarsko odpiranje (predvsem za zahodne investicije, seveda). Danes se je vse to obrnilo. Danes kitajski predsednik Xi Jinping svetu ponuja svoje trgovinske sporazume, medtem ko Trump odpoveduje azijsko-pacifiško partnerstvo, Xi ponuja novo »svilnato cesto« in poudarja okoljske sporazume, medtem ko jih je Trump z dekretom preklical, opozarja pa tudi na pomen mednarodnih institucij iz katerih se Trumpova Amerika pospešeno umika. 

Kitajska se tudi zaradi politike Zahoda, ki ji to omogoča, počasi, a sistematično, dolgoročno in premišljeno, kar je bila vedno odlika tisočletnega cesarstva, odpira v svet in pridobiva pomen, medtem ko se Zahod zapira vase in gradi zidove. Trumpov mehiški bo super parodija kitajskega. Podobno kot je bilo parodija gledati, kako mirno in tiho se je kitajski predsednik ta konec tedna med  obiskom pri hektičnem tviterašu Trumpu uspel profilirati kot svetovni zagovornik globalizacije in branilec svobodne trgovine. Niti Trumpov napad na Sirijo ga ni vrgel iz tira. Prvič je Xiju to uspelo že med januarskim davoškim vrhom, ko mu je zaradi Trumpa negotova svetovna gospodarska elita navdušeno ploskala ob obljubi, da bo Kitajska ostala branilka globalizacije, ker se človek »ne sme kar sam zapreti v temen prostor«. 

Ironija je, da mora svobodnemu in odprtemu svetu, za kar se ima Zahod, to po novem dopovedovati velika, ljudska in avtoritarno vodena komunistična Kitajska, ki premišljeno pošilja svoje vojake v mirovne misije, intenzivno deluje v Združenih narodih, na veliko po svetu gradi ceste, tovarne, železnice in pristanišča, ter preračunljivo deli razvojno pomoč, s katero je po(d)kupila že pol Afrike, medtem ko se Trumpova Amerika in razviti Zahod iz vsega tega umikajo. In Pekingu puščajo prazen prostor.

Še veliko večja ironija je, da Zahod po zaslugi velikega kapitala, ki mu je kitajski partijski kapitalizem očitno pisan na kožo, pri tem na veliko uničuje svojo demokracijo in »pokitajčuje«, kot bi rekli še včeraj, tako svojo delovno silo kot svoje volivce. Proces je za zdaj še počasen, toda Kitajska se korak za krakom vse bolj uveljavlja v svetovni politiki, kjer ji nič ne gre bolj na roko kot nepredvidljivi Donald Trump. Če odpove še Evropa, se lahko kar začnemo učiti kitajščine, ki nam jo s svojim donosom do demokracije, humanizma in socialnih vrednot tako ali tako že vse bolj odkrito vsiljujejo politične in finančne elite. Zahod bo potem le še zgodovina.



Proti-slovja: Revolucija v copatah

Xi Jinping in Donald Trump. Foto: Jim Watson/AFP Photo

Prijavi sovražni govor