Proti-slovja: Spet ta Balkan

Zakaj so obljube Bruslja Zahodnemu Balkanu znova tako nesramno podobne obljubam nekoč že pobeglega ženina.

Objavljeno
09. februar 2018 17.46
EUROPE-POLITICS/
Damijan Slabe
Damijan Slabe
Je Evropa sploh kdaj razumela Balkan, kjer se je v resnici rodila njena demokracija in je Platon celo oče »evropskih vrednot«? Kar poglejte, kaj je storila z Grčijo, ki si še do danes ni opomogla, in kaj je dvajset let prej počela z razpadajočo Jugoslavijo, kjer so najhujše morije na evropskih tleh po koncu druge svetovne vojne potem uspeli ustaviti šele Američani.

Evropa je bila do Balkana vedno ozkosrčna, vzvišena in brezbrižna, predvsem pa, od sarajevskega atentata na prestolonaslednika Ferdinanda naprej, vedno prepozna. Ukrepala je, ko so vlaki že odpeljali, ko ni šlo drugače, ko je bilo »mus« in se ni dalo več veliko spremeniti.

Je s tokratno bruseljsko pobudo, da naj se države Zahodnega Balkana po več kot desetletju zatišja znova začnejo intenzivneje vključevati v EU, tako da bi nekatere (Črna gora ali Srbija) lahko vanjo vstopile že leta 2025, kaj drugače? Ali pa gre spet za nekakšen »mus«, ker je bruseljski »ženin«, ki je nekoč že nekaj obljubljal, potem pa sramotno pobegnil z Balkana in vmes razlagal, kako da »romunske in bolgarske napake« ne misli več ponoviti, na lepem ugotovil, da mu nesojeno »nevesto« zdaj speljujejo drugi, in da to že postaja nevarno. Tudi za Evropo.

Ruski prodor čez »bratsko« Srbijo do toplih morij so lani s hitro vključitvijo Črne gore v Nato za silo ustavili Američani, toda na Balkan (in čezenj v EU) vse bolj prodirajo tudi Kitajci. V Srbiji gradijo mostove in jeklarne, v Albaniji letališča, na Madžarskem avtomobilske tovarne in v Grčiji pristanišča, pri tem pa, za razliko od sitne in počasne Evrope, ne postavljajo nobenih pogojev. Zanje so pravna država, demokracija, korupcija postranska stvar. Za nameček je njihov avtoritarni »kapital-komunizem«, ki čez noč ustvarja nova dejstva, svilno pot in dobiček, in prav nič po bruseljsko ne mlati desetletja prazne slame, mnogim balkanskim voditeljem (velja tudi za višegrajske) praviloma bližji od bruseljskega »obljubaštva«.

Ima EU, tudi če bi resno mislila, kar je ta teden obljubila Zahodnemu Balkanu, sploh še kakšne možnosti, da te svoje obljube do leta 2025 (do takrat je le še sedem let) tudi uresniči?

Politično malce noro zveni, da bi bilo v Srbiji, ki je še vedno v »vojni« s Kosovom, v Makedoniji, ki jo kolje spor z Grčijo in z albansko manjšino, ali v Črni gori, ki praktično deluje na korupcijski pogon, mogoče v sedmih letih doseči, kar je v 25-tih spodletelo. Misija nemogoče, torej. Tudi če razsute BiH in celo evropsko nedorečenega Kosova ne omenjamo. Če pa bi se EU odločila te države, samo na pol demokratizirane, vseeno vključiti, bi bila to katastrofa zanjo. Orban, višegrajke in ostali evropski populisti bi se zagotovo zelo razveselili druščine.

Pa vendar EU, čeprav spet katastrofalno zamuja, nima prav veliko izbire. Demokratičen, miren in evropski Balkan je bil od nekdaj ključen tudi za mir in demokracijo v Evropi. Regije se ni kar tako prijelo ime »balkanski sod smodnika«.