Proti-slovja: Spet ta peti člen

Odgovor so lahko jedrske rakete, ali pa zgolj razglednica z izrazi obžalovanja.

Objavljeno
28. marec 2014 19.23
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Napad na eno članico pomeni napad na vse, piše v 5. členu severnoatlantske pogodbe. Zdaj, ko se nam je s poulično proevropsko vstajo v zahodnem delu Ukrajine in z rusko priključitvijo do včeraj ukrajinskega Krima, ki (glej čudo) ni hotel v demokratično Evropsko unijo, spet začela dogajati hladna vojna, stara mušketirska zaobljuba »vsi za enega, eden za vse« spet postaja aktualna.

Ruske enote se razporejajo vzdolž meja, v nevarnosti so tudi ostala ukrajinska ozemlja, kjer se govori bolj po rusko, svari zahodna propaganda, zaradi proruskega Pridnestrja so v skrbeh Romuni, Rusov pa se znova bojijo tudi na Poljskem, Slovaškem in v pribaltiških državicah. Sam ameriški predsednik Barack Obama, ki je ta teden po petih letih v Beli hiši odkril, da je v Bruslju veliko več za Evropo ključnih inštitucij, kot v Pragi ali na münchenski varnostni konferenci, jih miri, da se lahko povsem zanesejo na skupno Natovo obrambo. Toda vprašanje, ali ta avtomatizem iz časov najtrše blokovske konfrontacije res še velja, vseeno črviči marsikaterega politika v državah ob novi, ruskim puškam menda izpostavljeni evropski frontni črti.

Nemir je čutiti tako rekoč povsod, do koder na vzhodu Evrope že sežeta bruseljska demokracija in Natovo partnerstvo za mir, kajti odgovor ni tako preprost, kot bi se zdelo na prvi pogled. Nato iz leta 1949, torej stari Nato, kot mu pravi poznavalec strateških odnosov Michael Stürmer, že dolgo ni več isto kot novi Nato, ki je nastal leta 1989. Kar bi kazalo upoštevati. Kakšna je razlika in kaj naj bi danes še pomenil peti člen, je namreč že pred časom na münchenski varnostni konferenci slikovito pojasnil ameriški republikanski senator John McCain. »Anything, from a nuclear response to a postcard, with regrets,« so bile njegove besede, ki v prostem prevodu pomenijo, da je možno prav vse, od jedrskega odgovora do razglednice z izrazi obžalovanja.

V resnici danes znova tako pogosto citirani 5. člen, kot pravi Stürmer, v zavezništvu nikoli ni pomenil avtomatičnega in tudi ne samoumevno vojaškega odgovora zavezništva v primeru napada na eno izmed članic. Zaveza, zapisana v pogodbi, je bila vedno bolj moralne in politične narave. Vsem članicam je zagotavljala tisti pomirjujoči učinek kolektivne varnosti, ki je nujen za delovanje vsake vojaške zveze. Celo v desetletjih najtrše hladne vojne zato nikomur ni padlo na pamet, da bi jo uporabil.

Prvi, ki se je skliceval na 5. člen, je bil po 11. septembru 2001 takratni generalni sekretar pakta lord George Robertson, ki je s tem po grozovitem terorističnem napadu, tako kot velik del mednarodne skupnosti, vključno z Rusijo, potrdil odločnost, da tako resen incident zahteva skupen odgovor.

Po tej logiki 5. člen torej še vedno velja. Kar pa seveda ne pomeni, da vedno terja vojaški odgovor. Skupaj z razglednico in »sožaljem«, kot bi rekel McCain, je namesto raket vedno mogoče kolektivno izstreliti nič manj uničujoče gospodarske sankcije, pospremljene s popolno politično blokado. Tisti »5. člen« torej, ki ga iz zgodovine vsi dobro poznamo, in na katerega Zahod pri Rusiji očitno igra tudi tokrat. Zmaga z Reaganovo »vojni zvezd« je bila namreč zelo poučna.