Proti-slovja: Sumljive prioritete

V Münchnu se začenja vsakoletna varnostna konferenca, ki se bo dva dni po zasedanju skupine za Sirijo spet vrtela predvsem okrog Sirije in za Zahod vse bolj sporne ruske vloge v sirski vojni. Očitno je, da zahodne države postajajo zelo nervozne zaradi nepričakovanih učinkov Putinove vojaške operacije v Siriji, kjer se razmere vse bolj obračajo v korist Moskve, Irana in Asadovega režima. Celo ruske predloge za premirje, ki bi s 1. marcem prineslo vsaj nekaj predaha v vse bolj krvave spopade, na Zahodu sprejemajo s popolnim nezaupanjem.

Ker zadnje čase v regiji vse bolj nervozno reagirata tudi obe največji prozahodni regionalni sili Saudska Arabija in Turčija, razmere že postajajo do te mere eksplozivne, da vojaški analitiki povsem resno svarijo pred spopadom vseh z vsemi. Pričakovanja ameriškega predsednika Obame, da se bo Rusija s svojimi vojaškimi akrobacijami prej ali slej sama zapletla v nerešljiv položaj, se očitno niso uresničila, zato poskuša Zahod zdaj na vse načine diskreditirati Rusijo. To je med obiskom pri turškem premieru Davutoğluju ta teden storila tudi nemška kanclerka Merklova, ko je Moskvo ostro obtožila, da z bombardiranji »napačnih ciljev« zgolj povečuje zmedo in povzroča še večji pritisk beguncev na Evropo. Odgovor ruskega zunanjega ministra Lavrova, da tako obtoževanje ne vodi nikamor, da je Putinova ponudba o premirju zelo kratka, jasna in resna, in da bi se bilo o njej pametno dogovoriti, ker vsakršno nesodelovanje med ključnimi akterji na Bližnjem vzhodu lahko vodi kvečjemu v zelo resno vojno, je zvenel podobno ostro. Vendar ga na Zahodu niso vzeli preveč zares.

Obrambni ministri Nata so se med dvodnevnim zasedanjem v Bruslju ta teden resda ukvarjali tudi s Sirijo in Irakom, vendar je bil povod predvsem nepričakovani nemško-turški predlog kanclerke Merklove, da naj Natove ladje v vzhodnem Sredozemlju pomagajo zajeziti beg beguncev iz Turčije v Grčijo. Zavezništvo je na presenečenje mnogih neverjetno hitro sprejelo te nove, za vojaško zvezo dokaj nenavadne zadolžitve, in v vzhodno Sredozemlje takoj napotilo dodatne ladje.

Do zdaj smo bili sicer vajeni, da se vojaške zveze, še posebej tako močne, kot je Nato, ukvarjajo z obrambo in vojnami, ne pa s civilisti, ki imajo, tako kot v vseh vojnah v zgodovini, vso pravico svobodno bežati iz vojnega pekla, kamor koli jim pač uspe. Po novem se bomo očitno morali sprijazniti, da vojaške zveze, namesto da bi vojne preprečevale, ustavljale ali dobivale, pomagajo loviti tihotapce in begunce, in jih vračati nazaj v »države izvora«. V Bruslju je bilo namreč bolj malo slišati o tem, kako z vso silno vojaško »mašinerijo«, ki jo premore Nato, ustaviti vojno v Siriji in s tem odpraviti tiste prave vzroke za begunsko katastrofo. V Sirijo si nihče ne upa. So pa v Natu zato bistveno več pozornosti namenili temu, kako v vzhodnoevropske članice zavezništva poslati še več Natovih vojakov in oborožitve, in Rusiji jasno pokazati, kako odločno je zavezništvo pripravljeno na morebitno rusko agresijo.

Vse kaže, da generali vedo nekaj več o tem, kje bi se lahko začel tisti pravi spopad.