Proti-slovja: Tudi podnebje ubija

Ta teden se je v Evropi marsikaj vrtelo okoli okolja. Evropski parlament je na vrat na nos lovil rok za ratifikacijo pariških podnebnih protokolov, da EU ne bi doletela sramota in bi na novembrskem vrhu v Marakešu lahko sodelovala zgolj kot opazovalka, televizije so na veliko poročale o divjanju orkana Matthew, ki je z rekordnimi 240 kilometri na uro pustošil in moril po Karibih, iz Sredozemskega morja pa so ladje italijanske obalne straže znova potegnile več kot 10.000 beguncev iz čolnov.

In kaj imajo begunci opraviti z okoljem, se bo kdo vprašal? Imajo, imajo. Veliko več, kot smo pripravljeni priznati v EU, kjer bi večina po novem postavila zidove, »ekonomske migrante« pa izgnala kar na osamljene otoke, ki jih bo morje, če se bodo podnebne spremembe nadaljevale s sedanjim tempom, prej ali slej potopilo. In problema ne bo več.

Ljudi po svetu namreč že dolgo ne ubijajo le diktatorji, vojne, krize, medetnični spopadi in prerivanje vse bolj pogoltnih industrijsko razvitih držav za strateške prednosti in privilegije, kar vse na veliko uničuje tudi okolje. Zaradi vse bolj nenaravnega razvoja, ki vidi le še dobičke, ljudi vse pogosteje že ubijajo tudi klimatske spremembe same. Nekatere direktno, tako kot vse močnejši tajfuni, orkani in poplave, nekatere pa posredno. Da so tropski viharji in poplave v zadnjem desetletju ubili že več kot pol milijona ljudi, ni skrivnost. In da bodo tovrstni »ekstremni vremenski pojavi«, kot v svojih modelih napovedujejo klimatologi, vse pogostejši, tudi ne. Vendar pa okolje vse pogosteje že ubija tudi indirektno, posredno. S tem ko destabilizira države in povzroča številne neobvladljive družbene konflikte.

Sirija je dober primer. Pred začetkom državljanske vojne, ki je zahtevala že na stotisoče mrtvih in na milijone beguncev, vanjo pa je vpletenega že skoraj pol sveta, je državo več let pestila huda suša. Skoraj dva milijona kmetov je bilo prisiljenih zapustiti podeželje in zbežati v mesta. In to v času, ko se je država že tako sesedala zaradi množice beguncev iz povsem uničenega Iraka. Celo najbolj stabilne družbe bi to vrglo iz tira, v Siriji pa so se režimu, ki je zadeve reševal po svoje, pridružili še domači in tuji požigalci. In je počilo, da ves svet ne vidi več rešitve.

V Afriki je takih držav, kjer zaradi revščine, lakote in bede, ki jo klimatske spremembe z degradacijo okolja samo še poglabljajo, že »harajo« vse mogoče različne Boko Haram, še veliko. Milijoni beguncev, ki jim v Evropi hladnokrvno rečemo »ekonomski migranti«, so posledica. Čez Sredozemlje večinoma bežijo iz krajev, kjer ni več mogoče preživeti, in iz držav, kjer po svetovnih statistikah zaradi lakote vsake tri sekunde(!) umre en človek. Največkrat otroci. Razmere postajajo tako resne, da ameriška vojska podnebne spremembe, rastoče temperature, presihajoče vodne vire in napetosti zaradi vse bolj množičnih begunskih tokov že dolgo upošteva kot zelo resno vojaško varnostno tveganje.

Ja, tudi klimatske spremembe, ki so le ena izmed posledic neskončnega pohlepa razvitega sveta, množično ubijajo. Na dnu Sredozemskega morja je na desettisoče trupel. Zato naslednjič, ko vas bo v beli in debeli Evropi zamikalo komu reči, da je »zgolj ekonomski migrant«, najprej štejte do tri. Ena, dve, mrtev otrok. Ena, dve, naslednji ...