Proti-slovja: Turški bazar

Borci samozvane Islamske države že ves teden na vso silo oblegajo kurdsko mesto Kobane. V njegovo središče kljub prizadevanjem ameriške koalicije držav, ki naj bi podprla Kurde, vdirajo z juga, vzhoda in zahoda. Mesto je praktično obkoljeno, kajti na severu, od koder bi edino lahko prišla pomoč, četrto fronto predstavlja turška meja, ki se utegne v primeru džihadističnega vdora v mesto izkazati za tisto tnalo, na katerem bodo letele kurdske glave.

Parlament v Ankari je pod pritiskom ZDA ta teden sicer sprejel sklep, da turška vojska lahko posreduje, toda kaj več od tamponskega pasu, ki ga ob turško-sirski meji varuje množica tankov s topovskimi cevmi, zanimivo, obrnjenimi proti Turčiji, se do zdaj še ni zgodilo. Na gričih severno od nesrečnega mesta, ki mu vsi prerokujejo usodo kurdske Srebrenice, se tako z daljnogledi zbirajo opazovalci, ki nemočno čakajo finalni pokol.

V Washingtonu se ob vsej bedi, za kakršno so se izkazali Obamovi letalski napadi, izgovarjajo, da so v boju proti Islamski državi in njenim grozodejstvom »ključni problem zavezniki, med njimi predvsem Turčija«, kot je ta teden izjavil Joe Biden. Ameriški podpredsednik, znan po tem, da, milo rečeno, pogosto ne premisli prav dobro svojih besed, se je turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu zaradi izjave že moral opravičiti. Toda Biden je, vsej svoji netaktnosti navkljub, povedal resnico. Vsaj njen prvi del. Turčija se je dejansko znašla v nezavidljivem precepu. Če kot ključna zahodna islamska zaveznica v regiji, ki je tudi zaradi članstva v Natu izjemno dobro oborožena, za povrh pa še soseda konflikta, stopi v boju proti Islamski državi na strani ZDA, tvega napade tistih islamskih skrajnežev, ki jih je do zdaj skrivaj sama podpirala. Hkrati lahko povsem nepredvidljivo okrepi položaj sirskega diktatorja Asada, ki mu v Ankari pravijo »satan«, in položaj Kurdov, ki so že desetletja prvi turški notranji sovražnik. Erdogan zato Američanom za sodelovanje v vojaški akciji ves čas postavlja pogoje, ki jih ta teden nista uspela omiliti ne posebni Obamov odposlanec John Allen ne novi generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg. Ankara namreč hoče padec Asada in tamponsko cono okoli Sirije, ki bi Turčiji zagotavljala vojaško varnost, po drugi strani pa bi »ščitila kurdsko civilno prebivalstvo«, kot temu pravijo v Ankari, da ne bi več nenadzorovano bežalo čez turške meje (in to je bistvo) v Turčijo.

Z drugimi besedami: Turki zase vnaprej zahtevajo učinkovito varnostno strategijo za čas po zmagi nad IS, kar pa je ob vseh nedorečenostih v Obamovi zelo »ad hoc« sestavljeni koaliciji praktično nemogoče. Mnogi na Zahodu zato Ankari že očitajo, da se gre strateški bazar, da v času, ko bi morala ukrepati, trguje z usodami narodov, in da bo odgovorna za džihadistični genocid nad Kurdi. Kar pa je seveda samo pol resnice. Njen drugi del, tisti, ki ga je Biden v svoji izjavi izpustil, se skriva v dejstvu, da tudi ameriška strategija, po vsem, kar so ZDA v regiji same zakuhale, močno spominja na nekakšen orientalski bazar, na katerem se brez vseh načel trguje z zelo nenačelnimi koalicijami, z dušami in življenji ljudi, pri čemer so celo minimalni strateški interesi in politično preživetje predsednika pogosto pomembnejši od usod celih narodov in religij.

O Združenih narodih, ki bi morali pred Kobane že zdavnaj poslati modre čelade, namesto da kot nizozemski vojaki v Srebrenici gledajo proč, ne bomo rekli nič. Ubogi svet, če ga lahko v strahu drži 30 tisoč oboroženih dihadističnih skrajnežev, ki prisegajo na ideje iz 7. stoletja.