Proti-slovja: Turški »Charlie Hebdo«

Se spomnite karikature Mohameda z bombo? Lanski januarski pokol v uredništvu pariškega satiričnega tednika je bil brez dvoma odgovor islamskih teroristov tudi na to Zahodno provokacijo. Evropska politika se je takrat s Hollandeom in Merklovo na čelu odzvala zelo silovito. Polna usta so je bila svobode medijev in vrednot, ki si jih Evropejci, pogumni kot smo, nikoli ne bomo pustili vzeti.

Ta teden se je zgodilo kar nekaj provokacij, ki kažejo točno nasprotno. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je svojim specialcem ukazal vdreti v uredništvo največjega turškega opozicijskega časopisa. Urednike so pozaprli in jih obtožili veleizdaje. Grozi jim dosmrtna ječa. In kaj je storila evropska politika? Razen mrmranja, da to ni najbolj prav, nič. Čisto nič. Čeprav gre za »kandidatko«, ki ji EU po novem celo odpira vrata in ji ukinja vizume.

Naključje je hotelo, da se je v istem tednu zgodila še ena podobna Erdoganova provokacija na račun medijev. Turške oblasti so, užaljene, ker si nekdo drzne smešiti njihovega predsednika, vpoklicale nemškega veleposlanika v Ankari in od njega zahtevale, da naj kanclerka Merklova severnonemški televiziji NDR prepove predvajanje skeča, v katerem so se avtorji malce ponorčevali iz »sultana ob Bosporju«. Satira ni bila niti pol tako provokativna, kot razvpiti Slakonjev skeč »Putin, Putout«, a je vseeno izzvala meddržavni diplomatski spor. In kaj je storila nemška politika? Razen čudenja, kaj da se gredo Erdoganovi uradniki, nič konkretnega! Begunska kravja kupčija Merklove s Turčijo je Berlinu očitno veliko pomembnejša.

In ker gre v tretje rado, so se Erdoganove predstave o svobodi medijev ta teden potrdile še tretjič. V Washingtonu, med svetovnim »jedrskim vrhom«. Erdoganovi varnostniki so namreč tik pred predsednikovo tiskovno konferenco v Brookings inštitutu napadli predsedniku »neljube« novinarje in jih skušali na silo odstraniti iz dvorane, pred poslopjem pa so začeli obračunavati celo z demonstranti. V washingtonskem »National Press Clubu« je ob dogodku sicer zavrelo, kajti turški predsednik in njegovi varnostniki so bili zgolj gostje v ZDA in »niso imeli nobene pravice ukrepati proti novinarjem in tudi ne proti demonstrantom«, a drugih posledic ni bilo. Tako kot so za Evropo begunci pomembnejši od človekovih pravic in v medijskih svoboščin, je Natova Turčija zaradi Sirije tudi za ZDA očitno pomembnejša od vsega drugega. Erdogan lahko počne kar hoče, tudi s Kurdi, za Zahod ostaja partner. Kar je največji možni paradoks. Dokler si je Turčija leta prizadevala za demokratične reforme in pomiritev s kurdsko PKK, je v EU nihče ni jemal resno, zdaj ko pod Erdoganom drvi v avtoritarnost in krši vse človekove pravice in demokratične svoboščine, pa je na lepem partner, s katerim je evropska politika pripravljena odpirati celo nova poglavja o turškem približevanju EU.

Noro? Umazano? Nenačelno? Vse troje! Le da se v diplomaciji temu lepše reče »realpolitika«. Pri kateri še nikoli ni šlo za demokracijo in človekove svoboščine, ampak vedno le za gole interese. »Charliji Hebdoji« so ob njih le ubogi medijski ventilček za sproščanje (ali pripiranje) ljudskih emocij na tako raztegljivo temo, kot so evropske »demokratične vrednote«. Pa še to le takrat, ko politiki to ustreza.