Proti-slovja: Unesco, kultura in Trump

Je v naslovu nekaj paradoksalnega? Je. Ameriški predsednik Donald Trump je z napovedjo izstopa ZDA iz Unesca to potrdil. Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo resda ne igra v prvi svetovni politični ligi. Ni pa nepomembna. Čeprav je večini znana predvsem po skrbi za svetovno kulturno dediščino, opravlja celo vrsto drugih, za svet zelo koristnih funkcij, ki jih vsi preradi pozabljamo. Mimogrede, bo Trump Francozom, ki so ga najbolj vneto rotili, naj ne stori tega, zdaj vrnil kip svobode, ki so ga Američanom podarili davnega leta 1886 in je od leta 1984 del Unescove svetovne kulturne dediščine?

In to samo zato, ker naj bi ZDA menda morale pokazati več solidarnost z Izraelom, ki je prav tako v sporu z Unescom in bo skupaj z ZDA izstopil zaradi palestinskega vstopa v organizacijo leta 2011, zaradi resolucije o vzhodnem Jeruzalemu, po kateri je Tempeljski grič del palestinske kulturne dediščine in podobne poteze s Hebronom letos poleti? Ali pa se je predsednik za izstop odločil zgolj zaradi denarja, ki ga bolj kot za kulturo potrebuje za svojo »America First«, in je resnično visokih 22 odstotkov, kolikor ZDA plačujejo v Unesco, po njegovem proč vržen denar?

Da ne bomo preveč protitrumpovski. In nekulturni. Donald Trump ni edini ameriški predsednik, ki mu je Unescovo globalno povezovanje idej, kulturne dediščine, znanosti, izobraževanja, mnenjske svobode, enakosti in boja proti vsem oblikam rasizma »španska vas«. ZDA je iz Unesca leta 1984 umaknil tudi Ronald Reagan. Zaradi takrat menda preveč »prosovjetske« usmerjenosti organizacije. Nazaj jih je, paradoksalno, pripeljal George Bush mlajši. Leta 2002, tik preden je šel nato bombardirat iraško »kulturno dediščino« v Mezopotamiji. In da ne bo pomote, do Unesca je bil zelo ozkogruden tudi njegov, do vseh tako ljubezniv, demokratski naslednik Barack Obama, saj mu je organizacija s svojimi »propalestinskimi« resolucijami o kulturni dediščini zapletala palestinsko-izraelski spor, ki ga je hotel rešiti.

Donald Trump torej ni ne prvi in najbrž tudi ne zadnji ameriški predsednik, ki mu je Unesco zadnja skrb in organizacijo, predvsem zaradi za ves svet pomembnega ameriškega finančnega prispevka vanjo, spretno izkorišča za politično izsiljevanje. Kljub temu pa je poteza 45. ameriškega predsednika, ki tako ljubi dekrete, ultimate in izstope, nekaj posebnega, celo precedenčnega.

Donald Trump namreč Združenih držav ne umika le iz relativno nepomembnega Unesca, ki je bil celo za njegovega podobno neotesanega republikanskega predhodnika Busha mlajšega »priložnost za vsesvetovno učenje tolerantnosti«, ampak s svojo »America First« izstopa tako rekoč iz vsega. Iz pacifiškega trgovinskega partnerstva (TPP), iz Nafte, pariškega klimatskega sporazuma, jedrskega dogovora z Iranom, umika se z Bližnjega vzhoda in je na začetku mandata celo evropske zaveznike skorajda izgnal iz Nata. Naravnost noro in z golo vojaško silo pa sili tja, kjer bi bilo, tako kot v severnokorejskem jedrskem konfliktu, nujno iskati vsesvetovne diplomatske rešitve.

Tudi zato ZDA s Trumpom hitro izgubljajo vse tiste ključne, desetletja samoumevno dominantne pozicije, in se praktično same zrivajo s svetovnega odra. Trumpov odnos do svetovne kulture in Unesca je pri tem samo pika na i.