Proti-slovja: Volitve na Titaniku

V iraškem Mosulu poteka vojna. V njej si nasproti stojita dve povsem podivjani muslimanski vojski, med njima je živi zid najmanj milijona civilistov, vse skupaj pa srhljivo preletavajo ameriška bojna letala. Še ena vojna se že pet let vleče v sirskem Alepu, ki po vseh naletih ruskih letal spominja na do tal porušeni čečenski Grozni. Vanjo je vpletena celotna regija in najmanj pol razvitega sveta, kajti Bližnji vzhod, to večno eksplozišče sveta, se z vojnami preureja na novo.

Zadnje čase je že vse bolj razburkano tudi Južnokitajsko morje, kjer se vzhajajoča milijardna sila začenja postavljati po robu ZDA. Tudi vojaško. Že lep čas je resen problem Ukrajina, zaradi katere poteka Natovo oboroževanje Evrope, v senci novih groženj pa med Zahodom in Putinovo Rusijo kot gobe po dežju spet rastejo jedrske rakete. Pred vrati je okoljska katastrofa, ki prvič v zgodovini že ogroža tudi mir na planetu. Ne le zaradi hitro rastočega števila beguncev, ki vse bolj množično pritiskajo na razvite države zaradi domače bede, nemogočih življenjskih razmer, brutalnega izkoriščanja, lokalnih spopadov, regionalnih klanj in vojn, ampak tudi zaradi ponekod že povsem opustošene krajine, izčrpanih naravnih virov in vse večjega pomanjkanja pitne vode.

Problemov je toliko, da se svet ne vidi iz njih. In za marsikaterega so najbolj odgovorne prav Združene države Amerike. Mi (beri: ves svet) pa bomo prihodnji torek, namesto da bi terjali odgovore, kot hipnotizirani gledali veliki finale ameriškega televizijskega »reality showa«, ki naj bi se mu reklo ameriške predsedniške volitve. Gledali bomo dva politika svetovnega formata, ki se primitivno mlatita z razkrinkanimi e-maili in spolnimi škandali, in med katerima bodo Američani prisiljeni izbirati, kdo da je manj primeren in nikakor ne bi smel postati novi prvi predsednik sveta.

Časi, ko je odhajajoči prvi temnopolti predsednik ZDA svetu predvolilno obljubljal, da bo zaprl Guantanamo, ustavil Busheve vojne in si prizadeval za svet brez jedrskega orožja, se kljub temu, da potem v dveh mandatih ni uresničil veliko obljubljenega, zdijo kot lepa pravljica. Barack Obama danes, kot da bi ga bilo sram umazane in povsem nevsebinske predsedniške kampanje, Američane roti »vote, vote, vote« (volite, volite, volite) in »hope, hope, hope« (upanje, upanje, upanje). A bo tudi v primeru, če bodo imeli volivci v torek srečno roko, in bodo med obema neprimernežema izločili bolj neprimernega, to zelo slaba tolažba. Kajti šov, ki ga diktirajo samo še veliki kapital, najslabša od že tako slabe politike in mediji, ki bi prodajali samo še »zgodbice«, se bo neusmiljeno nadaljeval. Do bridkega konca. Zato je tako rekoč nepomembno, ali bo prvi svetovni orkester pod taktirko Clintonove na potapljajočem se Titaniku igral Hillary blues po notah Wall Streeta, ali pa bo koračnice dirigiral primitivni gradbeni baron, ki bi obzidal vse, od Mehičanov do musilmanov, v večini evropskih prestolnic pa bi mu, če ne bi šlo ravno za možnega novega ameriškega predsednika, mirne duše rekli, da je skrajnodesničarski populist najslabše vrste, ki v politiki nima kaj iskati.

Človeka nehote zamika, da bi prvič v življenju zakričal, pripravite čolne! Kajti tisti, ki bodo preživeli vse te anomalije, bodo morali svet postaviti povsem na novo.