Proti-slovja: Vsak na svojem konju

Na »evropskem vlaku« je bilo vse drugače. Dovolj se je bilo tiho zriniti nanj.

Objavljeno
30. september 2016 17.24
reu SIEMENS-EUROSTAR/
Damijan Slabe
Damijan Slabe
V Evropi zadnje čase samo še luzerji razpredajo o »več Evrope«. Največji med njimi, ki so pred časom lovili že zdavnaj odpeljali francosko-nemški vlak, sanjajo celo o federaciji. Za vse ostale pa je mit, na katerega se je povezava v zadnjega pol stoletja tako rada oprla vsakič, ko se je znašla pred nerešljivimi problemi, stvar preteklosti. Da so samo na vedno »več Evrope« postavljene evropske strukture preveč osteoporozne, je pokazala že finančna kriza, dokončno pa se je mit zlomil z brexitom in Orbánovimi ograjami.

Tako imenovana postbratislavska EU, ki naj bi s posebnim procesom do marca prihodnje leto do te mere »rekonstruirala« skupnost, da bo ta po britanskem odhodu znova operativna, resda na vse načine išče zdravilo proti populizmom in nacionalnim egoizmom, a ji do zdaj ni uspelo spraviti skupaj kaj več od »krepitve notranje in zunanje varnosti«, ki naj bi »EU bolj enotno obvarovala pred begunci in terorizmom«. To sicer je nekakšen skupni imenovalec, a je ob vseh ostalih razlikah, ki koljejo EU, žal, zelo, zelo majhen. Za povrh pa je še zelo, zelo daleč od tistega, kar naj bi evropska integracija v prvi vrsti bila.

Ker se vseh teh razlik in nič več prikritih nacionalnih egoizmov, čemur se politično korektno menda reče novi evropski realizem in pragmatizem, po novem zavedajo tudi najvišji evropski politiki, ti skorajda ne govorijo več o velikih projektih, ki da bi lahko rešili skupnost, ker jo bodo še bolj povezali in naredili učinkovitejšo. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker se je pred kratkim, na primer, celo zatekel k prastari izjavi Winstona Curchilla, po kateri je »vedno znova kričati o več Evrope napaka, ker ne gre za več Evrope, ampak za boljšo Evropo, in še to samo tam, kjer jo v resnici potrebujemo«. Zanimiv citat, če ga pove predsednik evropske vlade. Nič manj jasen ni predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz, ki še vedno velja za enega največjih Evropejcev, vseeno pa pravi, da ljudje nočejo »več Evrope«, ampak »drugačno Evropo«. In da pri tem »nikakor nočejo evropske države«. Poljskega predsednika evropskega sveta Donalda Tuska, ki v skladu z »doktrino« višegrajske skupine vidi EU kvečjemu kot »družino, nastalo na temelju nacionalnih držav in različnih tradicij«, bomo preskočili, lahko pa omenimo še nemško kanclerko Angelo Merkel, ki zadnje čase v marsičem že predvolilno in, namesto da bi popravljala svoje napake iz finančne in begunske krize, na veliko razlaga o novem evropskem projektu digitalizacije. Očitno kot fizičarka upa, da ji bo z digitalno tehnologijo, ki ne pozna nacionalizmov, po ovinku morda uspelo poenotiti to, česar evropska politika ni zmogla.

Razmere v Evropi se očitno spreminjajo. EU po šoku z brexitom in begunci nikakor ne sestavlja svoje razsute »vlakovne kompozicije« na novo, kot bi si kdo mislil, ampak se vrača korak nazaj, na konja. Zdaj torej ne bo več dovolj, skočiti na pravi vagon, potem pa poslušno ponavljati, da o vsem mislimo tako, kot bo odločila EU. V tej na novo nastajajoči Evropi bo treba na vseh področjih, od mednarodne politike do gospodarstva, znanosti in kulture, začeti intenzivno trenirati in izdatno krmiti svoja lastna nacionalna kljuseta. Sicer lahko hitro izpademo iz tekme in ne glede na to, kam v resnici dirjajo vsi ti novi jezdeci evropske apokalipse, dokončno izgubimo stik z glavnino.