Tiskane izdaje
Frontex, zbirni centri, schengenski informacijski sistem, ožičeni koridorji, po katerih so države s policijo in vojsko usmerjale begunski val naprej proti Nemčiji in v skladu z evropskimi predpisi bolj ali manj dosledno popisovale begunce, jih slikale in jim jemale prstne odtise..., pa vendar se je lani po oceni evropskega policijskega urada Europol med begom proti severu Evrope »neznano kam« izgubilo približno 10.000 otrok in mladoletnikov.
Nemško notranje ministrstvo, ki je tudi zato, ker je bila Nemčija končni cilj večine beguncev, skušalo priti do dna tem ocenam, je pred časom v odgovoru na poslansko vprašanje posredovalo uradne podatke. Samo v Nemčiji je lani »neznano kam« izginilo 8.006 otrok in mladoletnikov. To pomeni, da so bile Europolove ocene, ki so za Nemčijo predvidevale 5.000 pogrešanih otrok, celo prenizke. Manjši del teh izgubljenih otrok (približno 2.000) se je potem spet nekje pojavil, kar bi lahko pomenilo, da so jih obupani starši med begom najbrž uspeli ilegalno »prešvercati« do kakšnih v Nemčiji že živečih sorodnikov ali znancev, ali pa da so uradniki nesrečno izgubljene otroke čez čas vendarle našli v kakšnem parku, na železniški postaji ali v begunskem centru. Toda tudi če odštejemo vse te kasneje najdene otroke, je številka še vedno grozljiva. Samo v Nemčiji, ki nekaj da na pedantno vodenje podatkov, je namreč lani po uradnih ugotovitvah neznano kam še vedno izginilo 5.835 otrok. Če dodamo še vse tiste, ki so verjetno v primerljivem številu in ne da bi bili kjerkoli zabeleženi »izginili« na celotni balkanski begunski poti od turških obal in grških otokov do severa Evrope, vse skupaj hitro dobi za človekoljubno in demokratično Evropo katastrofalne razsežnosti. Ki pa nikogar ne ganejo kaj dosti.
Spomnimo se samo, koliko žalovanja je bilo pred kratkim v Nemčiji ob obletnici letalske nesreče, v kateri je samomorilski pilot Andreas Günter Lubitz 24. marca lani v bližini Nice strmoglavil letalo nemškega nizkocenovnega prevoznika Germanwings, na katerem je bilo med 144 potniki tudi šestnajst dijakov nemške gimnazije iz Severnega Porenja-Vestfalije, ki so se vračali z izmenjave v Španiji. Mar ni skoraj 6.000 v Nemčiji neznano kam izginulih begunskih otrok in mladoletnikov nekaj podobnega, kot če bi v letu dni strmoglavilo 40 letal, polnih otrok? Tako rekoč vsak teden eno. In to samo v Nemčiji.
V Europolu domnevajo, da je večina teh pogrešanih otrok in mladoletnikov, med katerimi so bili predvsem Afganistanci, Sirci, Eriterejci, Maročani in Alžirci, postala žrtev različnih kriminalnih združb. Na to namiguje tudi marčevsko pismo več poslancev evropskega parlamenta, iz katerega veje zaskrbljenost, da je večina pogrešanih otrok in mladoletnikov zelo verjetno končala v rokah preprodajalcev spolnih uslug in različnih band, ki se ukvarjajo s prodajo otrok za neplodne pare ali pa celo s trgovino s človeškimi organi. Naravnost grozljivo je, da Evropska unija, ki menda toliko da na človekove pravice, otroke in mladoletnike pa tudi med prosilci za zatočišče obravnava kot posebej priviligirano skupino, do zdaj še ni sprožila vsesplošnega alarma. Če komu, bi Evropa vendarle morala v prvi vrsti pomagati predvsem otrokom in mladoletnikom, ki so jih vojne grozote že tako ali tako zaznamovale za vse življenje.
