Proti-slovja: Za pravno Evropo gre

Ne brexit, EU veliko bolj ogroža ravnanje Poljske, Madžarske, višegrajk in tudi Hrvaške.

Objavljeno
05. januar 2018 16.31
Damijan Slabe
Damijan Slabe
Je mogoče normalno živeti v skupnosti, ki prisega na pravno državo, skupne vrednote in jasno dogovorjena pravila igre, potem pa ta pravila kršiti vsakič, ko komu po teh istih pravilih sprejeta skupna odločitev slučajno ni všeč? Na primer tako kot zdaj z nepriznavanjem arbitražne razsodbe, v katero je sama privolila, počne Hrvaška ali kot že lep čas z upiranjem begunskim kvotam in vse bolj samosvojim pojmovanjem pravne države počno nekatere vzhodnoevropske članice s Poljsko in Madžarsko na čelu?

Najbrž ne. Kdor je mislil, da bo v komaj začetem letu za EU največji problem, kako izpeljati brexit, se je uštel. Ta postopek, naj bo še tako zapleten in delikaten, vsaj za zdaj poteka po pravilih igre, ki jih zahodnoevropske demokracije medsebojno priznavajo že desetletja in so do včeraj, najmanj pa do »velikega poka« in najnovejših kriz, dosledno veljala tudi za Evropsko unijo. Brexit se bo torej že nekako končal, kot je prav. Veliko večji problem utegne biti ravnanje tistih vzhodnoevropskih članic, ki so se v zadnjega četrt stoletja, tudi z izdatno pomočjo EU, postavile na noge, zdaj pa pod vplivom svojih resda demokratično izvoljenih, a pogosto skrajno nacionalistično-populističnih voditeljev že začenjajo vsiljevati svoje poglede na prihodnjo podobo povezave, ki z vrednotami Unije pogosto nimajo več veliko skupnega.

Si kdo sploh predstavlja, kaj se bo zgodilo, če bo EU to pomlad prvič v svoji 61-letni zgodovini resnično prisiljena sprožiti postopek proti eni izmed svojih članic, ker ne spoštuje več načel pravne države in s tem ne izpolnjuje več niti minimalnih pogojev za članstvo?

Večjega nezaupanja si najbrž ni mogoče zamisliti. In večjega pretresa za povezavo tudi ne. Pa vendar se EU, če sploh še hoče ostati kolikor toliko upoštevanja vredna povezava članic, ki temelji na istih demokratičnih načelih in standardih, ne more odreči temu, da ne bi ukrepala proti kršiteljicam teh temeljnih evropskih načel. Če bi se to zgodilo, bi bilo z EU konec. Vsaj v sedanji obliki. Ker preprosto ne bi več imela smisla in je nihče ne bi več jemal resno.

Bi bilo torej smiselno politike, kot sta Orbán in Kaczynski, opozoriti, da sta njuni državi leta 2004 prostovoljno vstopili v EU in privolili v spoštovanje teh istih skupnih pravil, ki jih zdaj kršita, ali pa se je pametneje delati, kot da se bodo zadeve že nekako uredile?

Mar ni res, da je EU, vsaj v Orbánovem primeru, že do zdaj predolgo molčala in da se je virus »malo po svoje Evrope« tudi zato začel že nevarno širiti? Na Zahodu, kjer so se ga v lanskem volilnem letu najbolj bali, se na srečo ni prijel, je pa zato dodobra okužil celotno višegrajsko četverico in po novem preskočil tudi na Avstrijo, kjer so se skrajnodesničarski svobodnjaki znašli celo v vladi. Naslednja domina utegne že marca postati z vračajočim se Berlusconijem in »Petimi zvezdicami« okužena Italija.

Morda bi se zato ob dveh Evropah, ki imata komaj še kaj skupnega, namesto o Evropi različnih hitrosti kazalo začeti resneje pogovarjati o Evropi, ki je še evropska, pravna, prava in še spoštuje veljavne pogodbe, in o tistih članicah, ki v primeru, če tega nikakor nočejo razumeti, lahko tudi izstopijo. Brexit je dokaz, da to ni nemogoče.