Tiskane izdaje
Evropska komisija namerava pripraviti članice EU do tega, da bi veliko več investirale v skupno evropsko obrambo. Prvi mož komisije Jean-Claude Juncker, ki si je po finančni krizi izmislil 315 milijard evrov težak evropski investicijski sklad, je minulo sredo predstavil svojo novo idejo - evropski obrambni sklad. Članice bi vanj vlagale milijarde za take nujne oborožitvene projekte, kot je skupna in zato cenejša izdelava brezpilotnih letal.
Komisija se je s tem predlogom odzvala na zaostrovanje varnostnih razmer v evropski soseščini pa tudi na volilno zmago Donalda Trumpa, so hiteli pojasnjevati v Bruslju. Že zgolj senca bodočega ameriškega predsednika, ki je v enem predvolilnih nastopov izjavil, da ZDA ne bodo več brezpogojno branile vseh članic Nata, naj bi bila torej dovolj, da bodo Evropejci storili to, v kar jih v dveh mandatih ni uspelo prisiliti Baracku Obami, ki je od članic Nata ves čas zahteval vsaj dva odstotka BDP za obrambo.
Juncker je res optimist. Ne bomo sicer trdili, da nima prav, ko razlaga, da bi evropska orožarska industrija s tesnejšim sodelovanjem in brez nacionalnega podvajanja zlahka prihranila tudi do 100 milijard evrov na leto. Prav tako drži, da mora EU zaradi vse slabših mednarodnih razmer in usihajočega ameriškega zanimanja za Evropo nujno začeti resneje razmišljati o samostojnejši obrambi. Junckerjev obrambni sklad je torej le delček širše zastavljenega projekta, ki ga je za ustanovitev skupne evropske vojske ob podpori Nemčije in Francije po brexitu napovedala visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko Federica Mogherini. A tu se večina argumentov za samostojno vojsko konča in začnejo se čeji, ki jim EU še dolgo ne bo kos.
Če bi članice imele denar, je najbrž prvi. Slovenija ni edina, ki ga znotraj Nata še za uniforme in plače vojakov komaj zbere. Drugi če so skupni orožarski projekti. Kljub zanimanju industrije je večina šepavih. Brez Britancev bo takih še več. Tretji in morda ključni če pa je vse bolj razpadajoča Evropa Evropejcev, ki bi bili sploh še pripravljeni kot eden, celo z orožjem, stopiti v bran skupnim »evropskim vrednotam«. Zaradi kriz, ki so krepko načele EU, se, žal, dogaja kvečjemu nasprotno. Članice se zapirajo v nacionalne meje in se niti pri beguncih ne zmorejo več dogovoriti, kam in kako z njimi. Pa so reveži prišli bosi in neoboroženi. In čez noč »razorožili« Bruselj.
Si kdo upa - hipotetično - zamisliti, da bi ruski vojaki pri Donbasu res vkorakali v Ukrajino? In bi morala takoj, samostojno in brez ZDA, ukrepati skupna evropska vojska? Vojska tiste EU, ki se niti o podaljšanju sankcij proti Putinu ne zmore poenotiti. In kdo bi poveljeval taki skupni vojski EU? Bi bili to kar vsi šefi držav in vlad? Morda Poljak Donald Tusk v njihovem imenu, predsednik komisije Juncker, vojaško najmočnejša Angela Merkel in François Hollande (kaj pa Frauke Petry in Marine Le Pen, če prihodnje leto zmagata?), ali pa si bo kdo morda izmislil kakšen drug kolektivni vojaški vrh EU, ki bi se o tem, na katerem krilu se je treba najprej braniti, znal dogovoriti kakšnega pol leta po tem, ko bi bila vojna že mimo.
Prav je, da si EU prizadeva za samostojnejšo obrambo, a je sama, brez ZDA in Nata, še dolgo ne bo zmogla. Zato bo še lep čas ostala »mehka moč«. Dobra in za svet koristna ideja. Pa še za to se bo morala EU krepko potruditi in najprej notranje poenotiti.
