Trendi: Protievropske volitve

Nenehno govorimo o evropskih volitvah, toda celo nacije večnih evrofilov bodo maja očitno glasovale proti Evropi. Volitve so praviloma izbira med levim in desnim, čeprav je zdaj vse sredina, tokratno opredeljevanje pa bo potekalo po evropsko-protievropski ločnici. Levosredinske in desnosredinske politične sile v parlamentu, ki ju predstavljajo konservativna ljudska stranka in zavezništvo socialistov in demokratov, so politični mainstream. Njihovi izzivalci, raznovrstna grupacija evroskeptičnih in protievropskih strank, so onstran; najbrž bodo tretji najmočnejši blok v Strasbourgu. Evropa je postala precej drugačna, kot je bila.

Njeno podobo tačas bolj določa Marine Le Pen, kakor François Hollande. Voditeljica Nacionalne fronte, in ta nakazuje največji pretres na majskih volitvah, je postala ena najvplivnejših evropskih političark. Njen nedavni rezultat na francoskih lokalnih volitvah je bil senzacionalen, njene metamorfoze ponazarjajo novi model v EU. Skrajna desnica prodaja zmehčano verzijo ekstremne politike, ni več stigmatizirana kot nekdaj, zdi se sprejemljivejša od Jean-Marieja Le Pena. Pomenljive so skoraj prijetne Marinine fotografije na naslovnicah – in vemo, mediji lahko vsakogar dobesedno politično ubijejo s fotografijo. In vendar njena politika v svojem bistvu ostaja, kar je bila, samo Evropejci jo vidijo drugače. To je zgodovinsko ponavljajoč se trend: populizmi izbruhnejo vedno, kadar se nakopičijo velike ekonomske in socialne zahteve in jih obstoječi institucionalni sistem ne more zadovoljiti.

Razen Angele Merkel ni v ospredju noben evropski voditelj, več pozornosti pritegujejo Nizozemec Geert Wilders, ob Le Penovi najpomembnejši politik skrajne desnice na celini, pa Nigel Farage, ki odmerja manevrski prostor britanskemu premieru, ter karizmatični Heinz-Christian Strache v Avstriji. V času, ko je zaupanje v Evropsko unijo zdrknilo na zgodovinsko nizko raven, evroskeptična gibanja uspešno pritiskajo na tradicionalno politiko. Ta zadnja je skoraj že sprejela njihovo politično agendo in besednjak.

Evroskeptičnih barv je veliko: tik ob Le Penovi in Wildesu sta grška Zlata zarja in madžarski Jobbik; rahlo vstran od skrajne desnice so otoški Ukip in Pravi Finci; še bliže desni sredini je stranka Pravo in pravičnost Jarosława Kaczynskega. Ta bo na Poljskem, tako kot svobodnjaki na Nizozemskem, očitno najmočnejša politična stranka, pri čemer se velja spomniti, da so bili Poljaki vselej ena najbolj proevropskih članic. In recimo Italijani. So ustanovna članica Evropske unije, imajo se za evrofile, radi se spominjajo podpisa rimske pogodbe iz leta 1957. Zdaj jih kar dve tretjini dvomi o skupni valuti. Medtem ko premore Francija eno veliko protievropsko stranko, je v Italiji nasprotovanje evru značilno za volivce vseh strank, ne samo Grillovega Gibanja 5 zvezd.

Evroskeptiki bodo v novi sestavi evropskega parlamenta ostali v manjšini. In vendar bodo na evropski in še bolj na nacionalni ravni bržkone izraziteje kot doslej prav oni narekovali politiko.