Proti-slovja: Prvi krog pekla

Evropa je po vseh težavah z begunci spet tam, kjer se je kriza začela. Le da je zdaj z Asadom in Putinom v istem čolnu.

Objavljeno
25. september 2015 19.35
G7-SUMMIT/
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Nemška kanclerka Angela Merkel je ta teden sklenila prvi, povsem ponesrečen krog reševanja begunske krize. Iz »Matere Angele«, kot jo je na naslovnici upodobil Spiegel, ki je s svojo samaritansko podobo raznežila Nemce, svet in begunce, se je prelevila nazaj v realpolitičarko. Nič več »humanitarnega idealizma«, ki privablja samo še več beguncev, nič več »privzdignjenega humanizma«, ki se ne dotakne vse bolj zadrto egoističnih članice Unije, in nič več političnega simpatiziranja z volivci, ki se jim kruto ravnanje z begunci upira. Če na Zahodu nočemo, da nas bodo preplavili milijoni beguncev, je povedala v svoji vladni izjavi, se moramo lotiti vzrokov, zaradi katerih ljudje bežijo. Ti vzroki pa so vojne, načrtna pobijanja ljudi, lakota, revščina in brezizhodnost. Njen drugi poudarek je bil, da je begunska kriza »globalni problem«. Merklova, ki je še včeraj govorila, da bodo bogati Nemci »že zmogli«, in je s tem nehote spodbudila k begu še več beguncev, je po dveh tednih očitno ugotovila, da bo Evropa, tudi če bi se ji uspelo dogovoriti o delitvi bremena (a se ji ne bo), vedno korak za pritiskom beguncev. Ukvarjanje zgolj z odpravljanjem posledic begunske krize je torej nesmiselno. Treba se je lotiti vzrokov. Ker je ta trenutek največji vir zla Sirija, pa »se bo treba pogovarjati tudi z Asadom«.

In smo spet pri začetku krize. Pri arabski pomladi, ki jo je Evropa povsem prespala, pri Libiji, podsaharski Afriki, Egiptu in Siriji, kjer je ob diktatorjevi uporabi kemičnega orožja nemočno risal »rdeče črte« celo sam ameriški Nobelovec Obama, Evropa, ki da bi se zdaj menda pogajala s sirskim klavcem, pa je bila tiho kot miška. V vmesnem času smo Evropejci uspešno razdrli svojo unijo, ki je tudi s pomočjo nekaj tednov preveč samaritanske nemške kanclerke pokopala tako imenovane dublinske uredbe in do te mere izmaličila schengenska pravila, da si danes nekatere članice (Madžarska) drznejo celo na notranjih (!) schengenskih mejah postavljati ograje iz bodeče žice. Ozračje v uniji je po glasovanju notranjih ministrov, ki so prvič s kvalificirano večino (55 odstotkov članic in 65 odstotkov prebivalstva EU) utišali preveč egoistične vzhodnoevropejke in jim vsilili begunske kvote, celo do te mere zastrupljeno, da se nam pred evropskim sodiščem obetajo medsebojne tožbe članic.

In taka Evropska unija naj bi se po novem – ker drugače očitno res ne bo mogoče rešiti begunske krize – pogajala z do komolcev krvavim sirskim diktatorjem Bašarjem al Asadom? S propadlim politikom, ki ga z orožjem vse bolj podpira ruski predsednik Vladimir Putin, ker je zvito zaslutil, da se tudi zaradi ameriške nemoči in strahu pred Islamsko državo, ki utegne vreči iz tira ves Bližnji vzhod, lahko znova vrne na mednarodni politični oder in omili neugodne posledice ukrajinske krize?

Kadar politika tako daleč zavozi, da se je celo Merklova, ki naj bi poosebljala vsaj moralno supersilo Evropo (če že vojaška nikoli ni bila), prisiljena pogajati s hudičem in pri tem morilskega Asada obravnavati kot »legitimnega predsednika Sirije«, naslednji krog krize najbrž ne bo ravno obetaven. Po Danteju nam jih ostane še šest. Šest pa je Hudičevo število.