Tiskane izdaje
V petek, na Ožbaltovo, 5. avgusta 1513, je neki pisar, ki mu še danes ne vemo imena, na zadnji – oseminštirideseti – pergamentni list zapisal le še ta nesporni datum, dan in godovnika in mesto Ptuj je v samo dvajsetih dneh pripravljanja dobilo nov mestni statut.
V njem pa v 207 členih popolnoma dovolj pravil, ki se jih je bilo treba držati, da sta življenje in trgovanje v mestu tekla po točno določeni strugi. Mesto je potrebovalo nova pravila, ker se je pravkar zamenjal njegov lastnik: cesar Maksimilijan se je preveč zadolžil in Ptuj je moral prodati salzburškemu nadškofu Lenartu.
Ta je z delom kupnine najprej poplačal cesarjevega upnika, razliko pa nakazal cesarju. Novi lastnik je prišel v mesto s spremstvom in stražo: pregledal je razmere, člani občinskega sveta, mestni sodnik, duhovščina in meščani so mu (morali) izreči dobrodošlico in obljubiti pokorščino, potem pa se je lastnik lotil določanja pravil.
Ptuj ima dva srednjeveška mestna statuta, kar je njegova izjemnost in dokazuje njegovo takratno pomembnost. Prvi iz leta 1376 je služil za zgled in vsebinsko osnovo tudi drugemu. Oba sta uravnavala življenje v nemirnih, a zanimivih časih in brez njiju bi stvari zagotovo krenile po drugih poteh, kot so.
Ptuj je za svoj politični praznik, torej praznik Mestne občine Ptuj, res izbral dan izida drugega statuta pred pol tisočletja, a veličastni obletnici tako pomembnega pravnega temelja mesta se ni kaj posebej posvetil. Praznovanje tega zgodovinskega trenutka je sicer napovedano za jesen, a najbolj pristno in najbolj prav bi ga bilo pripraviti na določen datum, če so ga koledarsko že izkoristili za politični praznik.
Če ne bi bili na letošnji osrednji občinski proslavi za častno občanko imenovali izjemne arhivistke Marije Hernja Masten, bi na drugi ptujski statut najbrž kar pozabili. Ne le da je prav ona pred leti rešila zadrege ptujski občinski svet, ki je hotel zamenjati prejšnji občinski praznik 8. avgusta, ker je za sedanje oblastnike imel preveč prejšnječasno socialistično praznovalsko osnovo, temveč je s svojo neizčrpno energijo neločljivo povezana s prizadevanji, da je Ptuj dobil celovito študijo, prevod in ponatis tega pravnega dokumenta.
In ne le pri tem, mestu je pomagala povezovati konce sedanjosti z vrvicami zgodovine na mnogih drugih področjih, pa si skromen poznavalec njenega dela in prizadevanj težko predstavlja, kam vse se je ta njen trud zalezel in kje vse se je ustalil.
Kdor z mestom ne trpi, naj se z njim tudi ne redi, bi lahko poenostavili pravni in moralni red iz takratnih določil drugega mestnega statuta. Če bi iz vseh zdaj veljavnih občinskih odlokov, predpisov, določb in druge pravne šare, ki jo kot po tekočem traku »proizvaja« občinski svet, hoteli izluščiti nedvomni moralni poduk, ga niti armada juristov ne bi našla v nekaj letih.
Današnji pravni labirint ne služi jasni in nedvoumni poti in obveznim normam. Zato bi bil najboljši zgodovinski poklon poltisočletju izida drugega ptujskega statuta, če bi mesto začelo današnja pravila čistiti, redčiti – in se jih dosledno držati.
