Proti-slovja: Putinova Krimska krajina

Samo dan je še do referenduma. In Putin bo na cilju. Strateško izjemno pomemben polotok Krim, kjer je Rusija po razpadu Sovjetske zveze iz zgodovinskih razlogov smela obdržati črnomorsko floto, dve letališči, več oporišč in do 25 tisoč vojakov, se bo zelo verjetno izrekel za odcepitev od Ukrajine in vrnitev pod okrilje ruske federacije.

Kdo bo s tem prvi prekršil memorandum iz Budimpešte, s katerim so Bill Clinton, John Major, Boris Jelcin in Leonid Kučma decembra 1994 Ukrajini izrecno zagotovili, da bodo garanti njene ozemeljske celovitosti, ker se je bila velika država pred tem pripravljena prostovoljno odreči (ruskim) jedrskim raketam, bo zanesljivo še leta predmet spora med Zahodom in Rusijo. Na Zahodu sicer vsi v en glas trdijo, da Kijeva nihče ni vabil k sebi, in da je kriv Putin s svojimi »imperialnimi pretenzijami«, vendar vloge, ki jo je v ukrajinskem zapletu odigrala EU, vseeno ne kaže kar tako spregledati.

Bruselj je Janukoviča, kot da ne bi imel pojma o razmerah v Ukrajini, sam postavil pred izbiro, ki je zvenela kot ultimat: EU ali Rusija. Po vsem, kar je sledilo na Majdanu, je evropski trojki (Steinmeier, Fabius in Sikorski) nekako še uspelo popraviti napako in umiriti žogo s priseganjem na evropski način reševanja zapleta. A se je še isto noč vse skupaj podrlo, ker se je Bruselj pustil mirno izigrati neki poulični, ad hoc sestavljeni ukrajinski opoziciji. EU je namreč brez besed požrla obljubo o demokratičnih ukrajinskih volitvah, za katere se je le nekaj ur prej v prisotnosti osebnega Putinovega odposlanca dogovorila tako z že odpisanim Janukovičem kot z Rusijo.

Dogodki so nato pod pritiskom užaljene Rusije in na Ukrajino meječih vzhodnoevropskih članic Nata, ki zaradi slabih izkušenj iz sovjetskih časov verjamejo zgolj ZDA, hitro ubrali »trdo pot«, Evropa pa je »strateško« znova povsem zamočila. Kot da se ne bi ničesar naučila iz balkanskih vojn, v katerih ji je Jugoslavija pred nosom razpadala na podoben način in iz podobnih razlogov, kot zdaj začenja razpadati obrobje nekoč sovjetskega imperija.

Če bi dan pred krimskim referendumom sodili po reakcijah Bruslja ali Berlina, od koder kanclerka Merklova predsedniku Putinu še vedno pošilja »zadnja resna opozorila«, bi najbrž lahko rekli, da je EU že vrgla puško v koruzo. Pripravlja se na ponedeljkov »drugi val sankcij«, kar seveda pomeni, da je hladnovojna retorika zmagala. Evropa z njo na svojih vzhodnih mejah dobiva drugačno Rusijo in novo, balkanski podobno krizo, ki pa bo zaradi bistveno večjih razsežnosti in neposredne vpletenosti velikih sil imela »megabalkanske« posledice.

Namesto strateškega partnerstva z Rusijo in postopne demokratizacije, kar je bila do zdaj edina geopolitična prednost EU, bomo na vzhodnih mejah dobili nekakšno rusko »krimsko krajino«, ki ji Evropa niti slučajno ni kos (še kninski ni bila), zamajati pa se utegne tudi preostali del nekoč sovjetskega post-tranzicijskega jugovzhoda Evrope, kjer se zaradi konfrontacij z Rusijo odpira cela vrsta podobnih problemov. Moldavija oziroma Pridnjestrska republika, ki je znana tudi kot Transnistrija, utegne biti naslednja postaja.