Putinova učna ura

Na lanskem zasedanju generalne skupščine Združenih narodov je ameriški predsednik Barack Obama za tri največje grožnje označil ebolo, Islamsko državo in Rusijo. Ob robu letošnjega zasedanja se bo sešel z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Z voditeljem države, ki jo je lani prištel med največje grožnje, se bo 60 minut pogovarjal o obračunu z Islamsko državo.

Putin bo pred tem predstavil svojo vizijo »skupnega boja proti terorizmu« v govoru pred generalno skupščino Združenih narodov. Njegova glavna poanta je, da je begunski val v Evropo mogoče ustaviti samo s pomočjo sirskega predsednika Bašarja al Asada.

Po novem se Putin predstavlja kar za rešitelja evropske migrantske krize, najbolj bizarno pri vsem skupaj pa je, da njegovi predlogi zvenijo bolj prepričljivo, izvedljivo in racionalno od kratkoročnih obližev vseh zahodnih politikov skupaj.

Po večletnem ponavljanju mantre, da mora »zlobni diktator Asad« nepreklicno oditi, ameriški in evropski voditelji zdaj bolj ali manj nerazločno momljajo, da je Asad vsaj za zdaj še sprejemljiv.

Zahodni centri moči so se ukvarjali s propagando – zdaj nas prepričujejo, »da je Putin večkrat zaprosil za srečanje z Obamo, po čemer je mogoče sklepati, da je obupan« – Rusija pa je v Siriji kopičila vojaško silo: tanke, lovce, ladje, svetovalce in celo protiraketni sistem. To je najbolj drzna ruska vojaška napotitev v tujino po razpadu Sovjetske zveze. Zdi se, da bo Rusija z njo že drugič matirala ZDA in njihove zahodne zaveznike, ki so vztrajali pri vojaški intervenciji za potrebe strmoglavljenja sirskega »režima«.

Tako kot leta 2013 – ko so ZDA že imele izbran datum vojaškega posredovanja v Siriji – sta tudi zdaj na voljo dve opciji: dogovarjanje ali vojaški spopad z Rusijo. Slednja je skupaj z Iranom, Irakom in Sirijo že sprejela odločitev o skupnem informacijskem centru, v katerem bodo koordinirali napade na položaje Islamske države. V nedeljo je napade nanje izvedla tudi Francija, ki se je prej temu izogibala, češ da utegne tako samo okrepiti Asadov položaj.

Nikita Hruščov je v OZN s čevljem razbijal po mizi, Putinu, ki se tja vrača po več kot desetletju, pa tega zagotovo ne bo treba početi. Že pred njegovim govorom so celo zahodni mediji označili Rusijo za svetovno velesilo, v kar se je čez noč prelevila iz globalne grožnje. In to v samo 60 minutah, kot je naslov legendarne ameriške pogovorne oddaje, v kateri je Putin tokrat odločno zanikal, da je car.

Putinova strategija se marsikomu zdi genialna predvsem zato, ker so zahodni voditelji videti kot kure brez glave. Pomanjkanje lastne vizije je tudi glavni razlog, da se je »zahod pripravljen prilagajati Putinu tako glede Sirije kot Ukrajine«, kot ugotavlja nekdanji britanski veleposlanik v Rusiji Tony Brenton.