Ravnodušni niso 
za velike bitke

Besni McEnroe, objokana Tina, poparjeni Ibrahimović... Ničkoliko športnikov najvišjega svetovnega razreda je ob porazih na različne načine razkrivalo svoja razočaranja. Podobno so se odzivali tudi ob velikih zmagah, ne glede na to, da je večina med njimi psihološko natrenirana do skrajnosti.

Ko zvezdniki, ki so za milijone navijačev bogovi in nezlomljivi heroji, razkrijejo svoja čustva, so nenadoma preprosta človeška bitja. Kar naenkrat smo vsi na istem: jokamo od žalosti ali sreče, se razburjamo, smo prešerno razposajeni. Skratka vsi smo ljudje iz mesa in krvi.

K razmišljanju o tem, kako različno se odzivajo športniki in na kaj lahko vplivajo, me je minuli teden spravilo kar nekaj dogodkov. Pokonci so me dvignili predvsem nogometni dvoboji v Kranju, Kopru in Palermu: mariborsko ponižanje v slovenski ligi, reprezentančna prijateljska tekma s Škotsko, in predvsem »calcio« ter zmaga Milana na Siciliji. Ni naključje, nogomet še vedno na najboljši možni način razkriva življenje in njegova nepisana pravila. Nogometaši in trenerji s svojimi dejanji na in ob igrišču pišejo življenjske zgodbe, običajni smrtniki jih še oplemenitimo. V dobrem in slabem.

Maribor je izgubil v Kranju, Slovenija na Bonifiki ni premagala Škotov, v Palermu je vladal Zlatan Ibrahimović. Vijolični so igrali brez čustev in brez jeze. Nihče se ni zdrznil, s trenerjem Darkom Milaničem vred. Na Bonifiki so Stojanovićevi »kalibri« spet iskali stik z novo zgodbo. Brez krvi in mesa. V Kranju in Kopru ni bilo razboritih, bilo je le veliko ravnodušnih posameznikov.

Za ognjevite Italijane je Ibra veliki šef (padrone). Človek, ki je zmožen premikati gore. Je kot bizon, ki na vsako kritiko odgovori rušilno. Imeti ob sebi igralca takšnega kova je za kolektiv privilegij. Brez njega ni »krvi«, ni zmag. Nekoliko sem prikrojil in predvsem skrajšal čustveni izbruh novinarja Gazzette dello Sport ob Ibrahimovićevem pohodu (trije goli) v Palermu, kjer je naš Josip Iličić deloval kot izgubljena primadona. Najbolj priljubljen Šved, ki po svojem bošnjaško-hrvaškem rodu to sploh ni, ima izjemno karizmo. Ima velik vpliv na soigralce in vzbuja strahospoštovanje tekmecev, kolegov. Nerad izgublja. Nasprotnika ali pa kar soigralca raje oklofuta, brcne, pošlje v..., kot da bi priznal poraz. Zaradi njih je jezen kot ris, ob zmagah očetovsko treplja soigralce. On je zmagovalec in večina trenerjev, ki se ne bojijo veličin (v vseh športih), to ve. Z Milanom je Ibra na poti k svoji deveti šampionski zvezdici v Italiji, enajsti zaporedni, prvak je bil še z Ajaxom in Barcelono.

Čeprav je Ibrahimović Balkanec, ni j..iveter. Z njimi se ne gre v velike bitke. Če bi že kaj rad dodal v novo nogometno reprezentančno zgodbo, ki je brez vodij, potem bi tole: tudi Milivoje in Robi nista bila ravnodušna. Za ognjevite Italijane je Ibra veliki šef (padrone). Človek, ki je zmožen premikati gore.