Tiskane izdaje
Počasno okrevanje in povečano razslojevanje gospodarstev v evroobmočju kaže na očitne pomanjkljivosti v delovanju evra kot optimalnega valutnega območja. Zato tudi institucije evropske komisije in neodvisni strokovnjaki iščejo vzroke za te težave in mogoče makroekonomske, strukturne in finančne vzvode za njihovo rešitev. Evropska komisija ugotavlja (M. Buti: A Consistent Trinity for the Eurozone, VOX, 8/11/14), da se je evroobmočje zaradi finančne in gospodarske krize znašlo v položaju trojne neusklajenosti – »impossible trinity«.
Po njihovem mnenju je nemogoče strukturno vzdrževati želeno raven državne blaginje in konsistentno fiskalno politiko ob neambicioznih strukturnih reformah na produkcijskih trgih in trgih delovne sile. Periferne države, ki so v krizi izgubile mednarodno konkurenčnost in posledično močno povečale javni dolg, ne morejo tega makroekonomsko popraviti, dokler prevladuje prenizka povprečna evroinflacija kot posledica prenizkega domačega povpraševanja v centralnih državah iz območja evra. In končno, zaradi sistemske soodvisnosti bank in javnih financ na nacionalni ravni se ne more zagotoviti finančna stabilnost in integracija finančnih trgov v celotnem evroobmočju.
Izhod iz te trileme vidijo v tako imenovanem »consistent trinity« konceptu z okrepitvijo strukturnih reform za povečanje potencialne gospodarske rasti, kar bo omogočilo vzdrževanje sistema blaginje, ne da bi zato trpela proticiklična fiskalna politika. To bo omogočilo večje domače trošenje v centralnih državah in s tem povečanje evroinflacije ter lažje makroekonomsko prilagajanje (stroški, plače) v perifernih državah. Finančno fragmentacijo in nezdravo soodvisnost bank in javnih financ na nacionalni ravni bo presegla učinkovita bančna unija z bančnim nadzorom, sistemom za reševanje bank in sistemom za zavarovanje bančnih vlog na ravni evrosistema. Vse povedano predpostavlja, da bo v celoti deloval okrepljen pakt o stabilnosti in rasti s poudarjeno centralno vlogo nadzora nad nacionalnimi fiskalnimi politikami (fiskalni pakt) in celo z dodatno centralno koordinacijo nacionalnih politik za povečanje konkurenčnosti (Presidents Report: Completing Economic and Monetary Union, May 2015).
Nekateri ekonomisti (M. Sandbu: Eurozone, The Case against Cash for Reform, Financial Times, August 18,2015) ta koncept definirajo negativno kot »denar za reforme« v perifernih državah, ker v njem vidijo napačne predpostavke. Izhajajo iz analize, da močan evro ni neposredno povzročil poslabšanja izvozne konkurenčnosti perifernih držav in povečanja njihovega javnega dolga. Zmanjšanje konkurenčnosti in močno povečanje javnega dolga je povzročil masovni pritok bančnih kreditov iz centralnih držav pred krizo in javno finančno reševanje bank v krizi. Ker na evroravni ni bila dovoljena pravočasna uporaba mehanizma državnega bankrota kot sicer priznanega ukrepa finančnega prestrukturiranja prezadolžene države do zasebnih upnikov, se je zgodil prenos teh obveznosti na države upnice. To pa je povzročilo uporabo fiskalnega zategovanja pasu (»austerity«) in drastičnih strukturnih reform, ki pa kratkoročno ni pripomoglo h krepitvi potencialne gospodarske rasti, ampak je zaostrilo deflacijske vplive premajhnega domačega povpraševanja in povečalo socialne tenzije (IMF, World Economic Outlook, April, 2014). Takšno razslojevanje med centralnimi in perifernimi državami bo zato posledično zahtevalo precej večjo izsiljeno vlogo fiskalnih transferjev med državami (fiskalno unijo), da bi se zmanjšala možnost razpada ekonomske in monetarne unije (EMU). Takšna vloga fiskalnih transferjev bi lahko bila precej manjša, če bi se uspešnejše razvil integriran privatni finančni sistem, kot je primer v ZDA. Ker centralne države sistemu fiskalnih transferjev nasprotujejo, alternativni zasebni finančni mehanizem pa ne deluje dobro, ostaja edini odgovor uporaba fiskalnih restrikcij in ostrih strukturnih reform, ne pa tudi učinkovite politike oživljanja domačega povpraševanja.
Alternativa takemu načinu upravljanja evra pri vodenju fiskalne politike, ki je bistvena za oživitev povpraševanja v evroobmočju, vse dokler je prisotna »likvidnostna past«, ki onemogoča učinkovito neodvisno monetarno politiko, je ideja o večji odgovornosti nacionalnih držav pri pripravi proticiklične fiskalne politike (S. Wren-Lewis: Macroeconomic Stabilisation in the Eurozone-Lessons from Failure, Global Policy, Volume 4, June 2013). Gre za koncept, ki poudarja pomen nacionalnih fiskalnih pravil, ki kombinirajo dolgoročni nadzor javnega dolga in agresivno uporabo proticiklične fiskalne politike ob aktivni vlogi nacionalnih fiskalnih svetov. Samo veliki šoki v območju evra bi se tako reševali z nadnacionalnimi ukrepi (EU in Mednarodni denarni sklad). Pri tem je pomembno, da so države omejene pri vodenju proticiklične politike samo na razlike v relativnih pozicijah znotraj evroobmočja (razlike v relativnih inflacijskih stopnjah). Poleg takšnega koncepta makroekonomske stabilizacije, ki vodi v tesnejšo integracijo ekonomske in monetarne unije, ne nujno s pospešeno institucionalno centralizacijo funkcij makro- in strukturnih politik, pa je v konceptu evropske komisije še vedno nedomišljeno tudi vprašanje spodbujanja rasti prek finančnih vzvodov. Ob zasebnih finančnih shemah se morajo razviti tudi finančno močne razvojne institucije države, ki bodo s finančnim inženiringom omogočale produktivne investicije, kjer zasebni investitorji vidijo prevelika tveganja oziroma premajhen donos. Pomembno je, da evropska komisija v uporabi pravil državne pomoči in koncepta reindustrializacije to upošteva in ne zavira iniciativ držav članic.
Kratka primerjava različnih možnih poti do učinkovite ekonomske in monetarne unije kaže, da linearno širjenje pooblastil centralnih organov na ravni evropske komisije in evroskupine ni nujno najboljši odgovor na probleme, ki jih ima EMU. Predvsem v makroekonomski politiki je pravilna diagnoza problemov bistvena za pravo izbiro vsebine in korakov ekonomske politike tako na ravni držav članic kot tudi na evropski ravni. Očitno so pogledi glede kombinacije in časovnega zaporedja politik ponudbe (strukturne reforme) in povpraševanja (fiskalna politika) med institucijami Evropske unije in velikim delom akademskih ekonomistov zelo različni. Več soglasja lahko najdemo pri spodbujanju razvoja bančne unije, ki lahko veliko prispeva k stabilnosti finančnega sistema in integraciji finančnih trgov ter omogoči zmanjšanje pritiska na oblikovanje fiskalne unije. Ta zunaj federativne ali unitarne ureditve države ne more izpolniti velikih pričakovanj. Prihajajoča leta bodo zato odločilna, ali bo EMU izpolnila začetna pričakovanja o optimalni valutni uniji, to je prednostih (endogenizaciji) integracije, ali pa se bo potrdila Krugmanovo teza, da države ki se močneje integrirajo hkrati postajajo bolj specializirane in tudi bolj občutljive na zunanje šoke in s tem manj učinkovite znotraj valutne unije.
***
Mitja Gaspari je nekdanji finančni minister in guverner Banke Slovenije.
