Dom in svet: Razpad ali obnova

Ob vseh krizah, ki jih gledamo, je tu še kriza politične reprezentacije. Vsa glasovanja v zadnjem času, od britanskega referenduma do ameriških volitev, kažejo primanjkljaj zaupanja v obstoječe institucije. Thomas Friedman je že pred časom pisal o globokem generacijskem razkolu, pravzaprav o spopadu dveh strank: ne »levih« in »desnih«, temveč mlade, kozmopolitske generacije na eni strani in nacionalistične, stare garde na drugi strani. Svet prvih določata svetovni splet in odprtost, slednje zidovi. In vendar oboji ponazarjajo naš spremenjeni svet. Ne glede na povsem različen odnos do tehnologije, globalizacije, podnebnih sprememb, ki spreminjajo naša delovna mesta, geopolitiko in planet, so volivci skeptični do demokracije. Ne verjamejo več ne v liberalno demokracijo ne pravno državo; in niti, denimo, v evropsko integracijo.

Smo v letu kritičnih volitev, na Nizozemskem, v Franciji in Nemčiji, domnevno v najbolj problematičnih razmerah od nastanka Evropske unije. Na preizkušnji je moč populizma na celini: bo zmagal v samem jedru EU?

V Avstriji so postnacisti pred kratkim izgubili volitve in tudi Evropa bo ne glede na troje letošnjih tegobnih glasovanj verjetno preživela. Na volitvah čez dva tedna se bo Nizozemska morda izognila zmagoslavju Geerta Wildersa, morda tudi ne, poleg tega ni verjetno, da bi voditelj svobodnjakov sploh lahko prevzel oblast. V Franciji je še naprej na vrhu lestvic skrajna desničarka Marine Le Pen, ki obljublja referendum o članstvu v evrskem območju, vprašanje ostaja, ali lahko zmaga v odločilnem drugem krogu. Njena zmaga mogoče ni verjetna, a ni več nepredstavljiva. Ključen za Evropo bo jesenski izid v Nemčiji, koliko podpore bo dobila Frauke Petry in kdo bo sodeloval z novim stanovalcem Elizeja: Angela Merkel ali Martin Schulz. Največje vprašanje je, ali bosta Nemčija in Francija po letošnjih volitvah lahko sodelovali oziroma revitalizirali evropski projekt.

Evropa po junijski odločitvi Velike Britanije ves čas stopa po robu, stvari so se dodatno poslabšale s prihodom Donalda Trumpa v Belo hišo, EU je izgubila svojega najpomembnejša zaveznika. A njeno notranje ravnovesje je porušil odnos do beguncev in priseljencev. Podobno kot Francija ni več prostor svobode, kot je bila nekoč - angleški, nemški in italijanski aristokrati in meščani so hodili v Pariz, da bi poiskali svoj prostor svobode, in so ga našli, piše Emmanuel Todd - to isto velja za Evropo. Način odzivanja na pretežno muslimanske prišleke je izvotlil liberalni in demokratični mandat Unije, evropska hiša je postala konstrukt brez vsebine.

Ni se več mogoče pretvarjati, populizem pač ni epizoden pojav, je v samem jedru evropske politike, populisti so zastopani v parlamentih večine evropskih držav članic, mimogrede, Viktor Orbán je na Madžarskem na oblasti šest let. Današnja socialna, politična in medijska krajina na kontinentu je bolj naklonjena populističnim trendom kot katerikoli čas po koncu druge svetovne vojne. Mainstream politika, kot smo jo poznali, je izgubila svojo identiteto. Ne nazadnje je ona tista, ki nima odgovorov na ključna vprašanja dobe in je proizvedla populistični odziv.