Razsodba

Od tistega »fantastičnega dne«, ko je tandem Kosor-Pahor v Stockholmu podpisal sporazum o prenosu mejnega spora na mednarodno avtoriteto, v imenu EU je v ozadju diskretno, čuječno stal tretji, premier Reinfeldt, je minilo več kot sedem let in prihaja razsodba arbitražnega sodišča. Prihodnji teden bo spet zavladala nacionalna histerija.

Bíla se bo bitka za interpretacijo, kdo je kaj dobil, izgubil in, predvsem, kako naprej ... Tretja avtoriteta je po letu 2009 razelektrila napeti odnos, vendar Hrvaška in Slovenija ne moreta iz svojih malih nacionalizmov. Če bi bila prva dobrohotna soseda, bi drugi že zdavnaj dala nekaj morja – to nikakor ni mogoče, mi je pred leti pripovedoval akademik Davorin Rudolf, avtor doktrine o preprečitvi slovenskega prostega dostopa do mednarodnih voda. In če bi bila druga modra, bi do Kvarnerja zgradila cesto. Samozavestna država tudi ne bi postavila žice na mejo. Nič od tega ni izraz suverenosti, samo znak obupne nemoči. Slovenija in Hrvaška bi svoj mali spor lahko rešili zdavnaj, če si ne bi bili tako zelo podobni.

Celo v etapi arbitraže sta ustvarili tako rekoč vojno stanje. Medtem ko si na evropskem severu države pomagajo, skandinavke, recimo, so bile najbolj vnete zagovornice Baltika na poti v Evropsko unijo, je tukaj prevladala govorica strastnega sovraštva; k sreči retorična. Slovenija ni nikoli znala racionalno upravljati spora s Hrvaško, od vsega začetka je vanj investirala neskončno količino emocij. Napetosti med nami so postale tako rekoč literatura, je predkratkim v intervjuju povzel istrski pisatelj Milan Rakovac.

In nazadnje niti v etapi diskretnega postopka ni bilo obvezne zadržanosti, tukajšnjega zunanjega ministra je zaradi javnih izjav Haag dvakrat opomnil. Nato je prišel véliki incident, komunikacija med slovenskima agentko in arbitrom. Hrvaška je dobila najlepše darilo, zanjo je bila ad hoc arbitraža od samega začetka vsiljeni sporazum, samo čakala je priložnost, ko ga bo lahko demontirala. Ob nespametnosti slovenske politike opazovalec obnemi.

Če bi bilo sosedstvo normalno, vedno v preteklosti je bilo, zgodovina pomni skupno usodo in zavezništvo, bi brez težav implementirali arbitražno odločitev, in to ne glede na to, kakšna že bo. Hrvaška vendar ne more ničesar izgubiti, Slovenija pa nima absolutnega argumenta. Svoje prizadevanje za stik z odprtim morjem je povzdignila na raven božjega prava, mi je pred leti na teh straneh rekla Mojca Drčar Murko. V vsakem primeru bo rešitev »out of box«, v to smer so šle »dobre usluge« Williama Perryja in sporazum Drnovšek-Račan.

Poleg tako imenovanega teritorialnega stika je predmet sporazuma vzpostavitev režima za uporabo morskih območij. Gre za vprašanje, kako bo razsodba opredelila način plovbe, gospodarske pravice, vodni steber pod morsko gladino, ki je predmet izkoriščanja, recimo za polaganje kablov, gradnjo cevovodov na morskem dnu. To je pomembnejše od konflikta s Slovenijo, o katerem se zdi, da ga Hrvaška potrebuje, od izrinjanja iz schengna do infantilnosti, s katerimi oboji že 27 let kujejo nacionalistični politični kapital. Arbitražna rešitev bo vsekakor izvršeno dejstvo, potrebujemo samo, kot je vedel Janez Drnovšek, mirne živce.