Razvojni potencial preteklosti
ned, 25.08.2013, 06:00
Razvojni potencial preteklosti
Udeležba Janeza Janše na 70. obletnici domobranstva daje slutiti, da v nekaterih glavah druga svetovna vojna še traja.

Koje vlada Alenke Bratušek postavitev spomenika vsem žrtvam vojn pred tedni uvrstila med razvojne projekte, se je to zdelo kot prvovrstni cinizem. Kako lahko pietetna, simbolna gesta, ki ne bo ustvarila nobenega novega delovnega mesta, kakor koli pripomore k izhodu iz krize? No, v tednu, katerega konec držite v rokah, se je (znova) izkazalo, da bo postavitev spomenika res pripomogla k razvoju. Ne sicer k razvoju gospodarstva, temveč k razvoju kulture dialoga in medsebojnega spoštovanja.

Teden je bil namreč izrazito žalosten. A ne zgolj zato, ker se je vsa država ukvarjala s pristaniškimi ambicijami državnega državnega sekretarja, kar je tudi najnaivnejšim razkrilo vso perfidnost kadrovanja v nadzorne svete državnih podjetij. Teden je bil žalosten predvsem zato, ker so nas spet (kdo ve kolikič) zalučali sedemdeset let v preteklost, nekam v okolico leta 1945.

Leta 2009 je Evropski parlament 23. avgust razglasil za dan spomina na žrtve vseh totalitaritarnih in avtoritarnih režimov. Pri tem so evroparlamentarci posebej poudarili, da bi se morali vseh žrtev spominjati dostojno in nepristransko. No, to zadnje v Sloveniji očitno ni mogoče. In, bodimo pošteni, tudi pridevnik »dostojno« je dvomljiv. V Evropski uniji poleg Poljske, katere razkosanje v sporazumu Ribbentrop-Molotov je bilo eden glavnih povodov za dan spomina, ta dan še vedno zaznamujejo le države, ki na svoja medvojna leta ne morejo biti ponosne. Slovenija se je prostovoljno priključila Švedski, Madžarski, Hrvaški, Bolgariji, Litvi, Latviji in Estoniji, državam, ki so iz tega ali onega razloga izbrale pozneje poraženo stran v drugi svetovni vojni, bodisi zaradi enako grozljivih prijemov sovjetskega stalinističnega režima bodisi zato, ker so njihovi domači mini hitlerji tipa Vikund Quisling izračunali, da je prišel čas za obračun s političnimi in drugimi nasprotniki, večinoma leve politične provenience.

Več kot očitno je, da v Sloveniji mnogi, ki se jim novi praznik zdi sila pomemben, »spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov« razumejo predvsem kot protikomunistični praznik. Pač, v stilu uravnoteženja medijev in vzporednih državnih proslav so si še dodatno prikrojili praznik, ki je že v izhodišču problematičen.

S postavitvijo spomenika žrtvam vseh vojn bi tako lahko (končno) v praksi zaživele besede pokojnega predsednika Janeza Drnovška leta 2005 na spominski slovesnosti na Teharjah.

Njegov takratni govor je brez dvoma še vedno daleč najbolj pošten, odkrit in človeški pogled na med- in povojno dogajanje. Če bi bilo slovenske politike kaj v hlačah (še bolje: če bi je bilo kaj v glavah), bi Drnovškove besede uporabila kot spravni tekst, že zdavnaj postavila tisti spomenik in pustila zgodovino zgodovinarjem.

A ker je preprosteje imeti kaj v hlačah kot v glavah, smo tako vedno znova priča obredom ene in druge strani, ki sta do nedavnega ravnali, kot da se je druga svetovna vojna končala včeraj, pošast komunizma pa se še vedno plazi po Evropi. No, letos je šel ta mrtvaški ples še malo nižje, saj udeležba Janeza Janše na obredu ob 70. obletnici domobranstva (se pravi, kolaboracije z okupatorjem) daje slutiti, da v nekaterih glavah druga svetovna vojna še traja.

A v resnici gre zgolj za politično zlorabo že tako bolečega zanikanja realnosti. Kot smo na tem mestu namignili že prejšnji teden, gre Janševo obhajanje domobranstva, ki je doslej spadalo v domeno Nove Slovenije, gledati predvsem skozi prizmo anket. NSi je napovedala samostojnejšo politiko, zadnja anketa Episcentra pa ji kaže že več kot osemodstotno podporo, SDS pa ugotavlja občuten padec. Povedano po domače, očitno je prišel čas, ko bo Janševa stranka (spet) pristrigla peruti konkurenci na desni.

Takšni manevri so poglaviten razlog, da se Slovenija ne more izviti iz začaranega kroga, kjer je pomembno, na kateri strani se je boril čigav dedek. Ker ni idej za prihodnost, je pogrevanje kulturnega boja iz preteklosti preprosto preveč vabljiva alternativa. Postavitev spomenika žrtvam vseh vojn je tako, žal, res razvojni projekt. Za Drnovškove besede pa lahko le upamo, da jih bo nekoč nekdo razumel in – uresničil.



Razvojni potencial preteklosti

Foto: Mavric Pivk/Delo

Povezane novice

Slovesnost v Rovtah: Med pieteto in slavljenjem domobranstva
25. avgust ob 06:00
Danes bo v vasi Rovte slovesnost, na kateri bodo počastili 20 let postavitve farne plošče in 70 let domobranstva.
Prijavi sovražni govor