Rdeč tepih za Kopitarja

»Jesenice so za novinarje zanimive le, ko se zgodi kaj slabega,« se je pred dnevi jezil Jeseničan in se tako odzval na pojav treh grafitov s sovražno vsebino na jeseniških ulicah. »In kateri so razlogi, ki bi novinarje privabil na Jesenice, da bi prišli pisati dobre, pozitivne zgodbe?« ga zbodem. Znašel se je v zadregi, čeprav se izziv pred Jeseničane postavlja kar sam od sebe.

V noči na ponedeljek se je onstran Atlantika na prestižni tekmi vseh zvezd (NHL all-star game) za ploščkom podil tudi največji slovenski hokejski as Anže Kopitar. Nanj je ponosna njegova Hrušica, nanj je ponosna vsa Slovenija, le domača občina s Kurjo vasjo in Podmežaklo za svojega največjega hokejskega sina ta hip nima prav nobenega scenarija za dobro zgodbo. Zgodbo, ki bi na Jesenice pritegnila ne le novinarje iz slovenske prestolnice, ampak tudi iz tujine, skupaj z njimi obiskovalce in turiste.

Na Jesenicah imata železarstvo in hokej poseben status. Čeprav domačini v kakovostna jekla vgrajujejo domače znanje, ki so ga pod Karavankami zbirali stoletja dolgo, so Jeseničani na železarno zdaj manj ponosni: ker je v ruskih rokah. Hokej je že nekaj let nad prepadom: čeprav je Kopitar skupaj z drugimi, predvsem jeseniškimi hokejisti zaznamoval lanske olimpijske igre v Sočiju in čeprav se ugled jeseniškega hokeja širi tudi zaradi odmevnih nastopov številnih v Podmežakli vzgojenih hokejskih asov na ledenih ploskvah po Evropi, pa tudi onstran oceana.

To so nastavki za dobro zgodbo. Za zgodbo Jesenic. A najprej se morajo na Jesenicah odločiti, kaj bi sploh počeli s hokejem. Zdaj se kljub vrhunski dvorani zadovoljujejo z igranjem hokeja na nižji ravni! Je bilo za to res vredno v dvorano Podmežakla vlagati silne milijone evrov? Ne, ni bilo. Vložek v dvorano bi upravičila le prava zgodba.

Zakaj ne bi imeli visokih ciljev? Zakaj si ne bi želeli (skoraj) nemogočega? Zakaj si ne bi mogli zaželeti, da bi Anže Kopitar s svojimi soigralci iz LA Kings poleti za nekaj dni prišel na priprave na Jesenice, na Bled? Tako v svoji ekipi kot tudi v ligi NHL si je Kopitar ustvaril ime. Postal je blagovna znamka, jeseniškemu hokeju je dal svetovno razsežnost. Zato je nerazumljivo, da Jesenice, kjer ni veliko dobrih zgodb, te ne pograbijo. Zakaj ne razvijajo, denimo, hokejske šole (da bi se slišalo bolj imenitno, bi ji rekli hokejska akademija Anžeta Kopitarja), kjer bi se mladci podili za ploščki? Kaj bi za promocijo in razvoj slovenskega hokeja pomenile pripravljalne tekme Kopitarjevih Kraljev s slovensko reprezentanco, kaj Kopitarjevi nasveti hokejskim nadebudnežem?

To bi lahko bila zgodba. A najprej si morajo Jeseničani odgovoriti na vprašanje, ali Anžetu Kopitarju priznavajo hokejsko veličino in ali so mu za njegov prihod pripravljeni pogrniti rdeč tepih pred dvorano. Če je odgovor da, mora naslednjega dne na letalu za Los Angeles sedeti delegacija Jeseničanov. Če jih na letalu ne bo, naj ne tarnajo zaradi slabih zgodb.