Tiskane izdaje
V tednu, katerega konec držite v rokah, so močno odmevali izstopi iz vrst SDS. Ko sta Franc Pojbič in Pavle Rupar vrnila strankarski knjižici, se je po medijih prelilo toliko črnila, kot da bi bila Stranka tik pred tem, da razpade na prafaktorje. No, ne glede na to, da je Janez Janša napovedal vročo politično jesen, se takšnih tektonskih premikov ni bati.
Rupar, sicer veteran SDS, je moral zaradi afere z nepremičninami odstopiti s poslanskega mesta in je še dolgo po tem, ko se je tinta na odstopni izjavi že posušila, Janši služil kot protikorupcijski eksempel. Kot dokaz, da znajo v stranki brezkompromisno obračunati s posamezniki, ki se znajdejo onkraj zakona.
Ruparja so na pranger (povsem upravičeno) postavili pred sedmimi leti. Vmes je bilo večkrat izkopano novo dno slovenske politike, samo iz vrst SDS so k temu prispevali primeri Marinič, Gomboc in – ne nazadnje – Janša osebno z afero Patria. Povsem mogoče je, da je Rupar izračunal, da v primerjavi s temi »dosežki« njegovi pretekli grehi (s pošiljanjem poslank na preglede mednožja vred) nekako zbledijo. Rupar, nekdanji tržiški župan, je v politiki predolgo, da bi mu takšne podrobnosti ušle.
Po drugi strani pa je z nastopom druge Janševe vlade v soj žarometov stopil Franc Pojbič, nekdaj visoki uradnik na ministrstvu za obrambo in pozneje samostojni podjetnik, ki je, tik preden se mu je iztekel mandat vršilca dolžnosti direktorja agencije za varnost prometa, izstopil iz SDS, češ da ga stranka »utesnjuje«.
Pojbič trdi, da stranke ni zapustil zato, da bi ugajal aktualni oblasti in ohranil položaj šefa agencije, ki ima neatraktivnemu imenu navkljub kar široka pooblastila. A kljub temu je pustil vtis kalkulanta, ki se mu račun (pričakovano) ni izšel.
Za SDS se je še pred kratkim zdelo, da temelji na neke vrste troedinosti Janeza Janše: na njegovi nezmotljivosti, nezamenljivosti in brezprizivnosti. Slednjo je precej načel že Gregor Virant z ustanovitvijo lastne stranke, tako da lahko Ruparjev in Pojbičev izstop gledamo predvsem v tej luči.
Ne kaže namreč pozabiti, da so prihodnje leto lokalne volitve, in povsem mogoče je, da gre tako pri Ruparju kot Pojbiču za apetite v lokalni politiki. Slednji je namreč – potem ko ga je vlada Alenke Bratušek kljub vsemu odstavila – razlog za svojo zamenjavo našel v številnih primerih korupcije, ki da jih je našel v svojem šestmesečnem načelovanju agenciji. Boj proti korupciji pa je ta hip še posebno moderen.
Izstope iz SDS je tako treba gledati predvsem v iskanju štartnih pozicij pred novim krogom izbiranja lokalne oblasti. To je očitno jasno tudi Janezu Janši, ki je, kot vse kaže, začel zamejevati politični prostor Novi Sloveniji. Predsednica NSi Ljudmila Novak je pred kratkim skupaj z Matejem Toninom predstavila smer, v katero bo peljala stranko, in ta je (smer namreč) očitno ravno dovolj različna od SDS, da se je Janša odločil za akcijo.
Njegov govor, napovedan na slovesnosti ob 70. obletnici ustanovitve domobranskih enot, je v prvi vrsti poseg v volilno telo, ki ga je doslej obvladovala predvsem NSi. Da bo pri tem na levici marsikomu od jeze bruhnila pena na usta, je za Janšo zgolj dobrodošel bonus.
Hkrati pa je to pokazatelj, kako si vodja opozicije predstavlja vročo politično jesen: še več istega. Razpihovanje žerjavice narodove delitve je bilo dolgo učinkovita taktika, ki je krepko pohabila slovensko politiko. A danes se je oprijemajo le še tisti, ki niso sposobni počistiti pred lastnim pragom in zato v stiski pravzaprav nimajo druge izbire, kot da s prstom kažejo na druge. Pri tem je v bistvu popolnoma vseeno, ali gre za strice iz ozadja ali za samega Satana oziroma »rdečega zmaja«. Z dvigovanjem politične temperature bodo mejo med obema tako in tako poskušali čim bolj zabrisati.
