Dom in svet: Referendumska demokracija

Za Evropo se končuje dramatično, presenetljivo leto referendumov, zvrstil se jih je cel niz, zaradi tega sta odstopila dva predsednika vlad, eden tišči glavo v pesek in ni priznal poraza. Toda leto 2016 ni bilo samo v znamenju histerije referendumov, temveč tudi visoke volilne udeležbe.

Sredi leta so volivci podprli odhod Britanije iz Evropske unije, jeseni so na Madžarskem glasovali o begunskih kvotah, decembra so Italijani zavrnili ustavno reformo. Del iste zgodbe je kolumbijski referendum, pičla večina se je izrekla proti mirovnemu sporazumu. Četverica predsednikov vlade oziroma države je hotela z referendumom okrepiti svoj položaj in vsem je spodletelo. Referendum je za voditelje postal poguben instrument demokracije, a slabi izidi so se zanje iztekli različno. Premiera David Cameron in Matteo Renzi sta takoj odstopila. Viktor Orbán je ostal na položaju, kljub temu da je izgubil referendum, ta zaradi nizke udeležbe ni bil veljaven, poleg tega je izgubil parlamentarno glasovanje. Kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos je te dni sprejel Nobelovo nagrado za mir za sporazum, ki je končal pol stoletja trajajočo vojno; na referendumu zavrnjeni sporazum je bil revidiran in ratificiran v parlamentu, javnost pri tem ni imela besede. Demokracija v različnih državah pomeni različno.

Referendum velja za enega od temeljev demokracije, smiselno deluje samo v Švici. Je neposredna (referendumska) demokracija, njen parlament ima manjše zakonodajne pristojnosti kot parlamenti drugih zahodnoevropskih držav. Med enimi in drugimi volitvami državljani večkrat dobijo možnost, da se o institucionalnih rečeh izrečejo na referendumih.

Druge predstavniške demokracije imajo več težav: vse pogostejši referendumi so znak, da Evropo hromijo nacionalne agende, populizem je v EU postal duh časa, zunanja politika ni več stvar elit, pritisk referendumov upočasnjuje odločanje. Marsikatera evroskeptična vlada se nagiba k »neposredni demokraciji« zato, da bi pridobila alibi za svojo politiko. Po brexitu so se vrstili pozivi za nekaj deset referendumov o izstopu iz Unije ali o specifičnih vprašanjih, recimo kvotah za relokacijo beguncev. Protestne stranke narekujejo politični dnevni red, njihov najmočnejši adut je referendum.

Obstaja še lepa stran letošnjih glasovanj, visoka volilna udeležba na referendumu o ustavni reformi v Italiji in na predsedniških volitvah v Avstriji, oboje na prvo decembrsko nedeljo, v prazničnem mesecu. Na volišča je prišlo rekordno število ljudi: v Italiji 65,48 odstotka, v Avstriji 74,2 odstotka. To so močne, prepričljive številke.

Italijani so imeli že spomladi referendum, in sicer o spremembah energetske politike države, s čimer bi naftnim družbam omejili črpanje nafte in plina z dna Jadranskega morja. Premier je pozival k bojkotu in uspel, aprila je več kot polovica volivcev ostala doma. Decembra se mu je zalomilo.

Avstrijske volitve so bile na začetku polomija, prepolna administrativnih in pravnih zagat, nepravilnosti in pritožb. Bilo je mučno. »Tretji« krog predsedniških volitev pa se je sijajno iztekel, na volitve je odšlo še 150.000 volivcev več kot maja, udeležba je bila ena najvišjih v več desetletjih avstrijskih nacionalnih volitev.