Rekviem za Evropo
sre, 02.03.2016, 10:00
Rekviem za Evropo
Francosko-nemškega sodelovanja ni več, tako kot ni več Evrope, kakršno smo poznali.
Evropa je spremenjena, ohromljena, to zvesto odsevajo tudi vse večje razlike v odnosih med Nemčijo in Francijo. Njuno sodelovanje je bilo od zametkov v zgodnjih 50. letih v srži evropskega projekta: kljub številnim vzponom in padcem, kljub večnemu prikrivanju moči ene in šibkosti druge partnerice. Ob vsakokratni ohladitvi se je Nemčija ozirala drugam. Toda Britanija je znotraj in zunaj Unije hkrati in Poljska je premajhna ter niti ni članica evra, če sploh obidemo ledišče v odnosih z aktualno vlado. Nemčija in Francija sta obsojeni druga na drugo. V času množičnega prihoda beguncev na celino, terorizma in nacionalizma pa so razlike postale prevelike – tandem, podkrepljen z institucionalnimi in uradnimi vezmi, je razpadel.

Kadar politiki največ govorijo o dobrih odnosih in izvrstnem sodelovanju, so relacije praviloma na psu. To se dogaja zadnje čase. Novi francoski zunanji minister Jean-Marc Ayrault je pred kratkim označil dvostranske odnose za »esencialne«, tiskovni predstavnik nemške vlade Steffen Seibert je poudaril »precejšnje strinjanje med Francijo in Nemčijo«.

A samo malo pred tem je šel premier Manuel Valls predaleč. Na varnostni konferenci v Münchnu je povedal, da Francija ne bo sprejela več beguncev, kakor je bilo dogovorjeno, in da vsekakor zavrača relokacijo, ki jo poskuša speljati nemška kanclerka. Azil, ki je temeljna evropska vrednota, socialistični vladi ni mar. Kritike so prišle samo dan po tem, ko je Dmitrij Medvedjev opisal migracijsko politiko Angele Merkel kot »neumno«. Ruski in francoski premier sta bahavo razkazovala prijateljstvo, zadnji je imel malo povedati o tem, kako Kremelj bombardira civiliste v Siriji. Problematična je vsebina in problematična je gola forma. Nestrinjanja in problemi v francosko-nemških odnosih nikoli niso bili obravnavani na tak način. Odnos med največjima kontinentalnima silama je bil za Nemčijo skorajda svetinja.

Medtem ko se je izgubil povojni duh, ki je prepletel nekdanje antagonizme v tesno zavezništvo, pa niti med finančno krizo, ko je Evropo ubijalo varčevanje, konfrontacija ni bila tolikšna kot zdaj. In vendar se razmerje med Francijo in Nemčijo že dolgo tega močno spremenilo. Od referenduma o evropski ustavi leta 2005 hoče Francija več suverenosti. Izgubila je zelo veliko vpliva v Evropski uniji, čeprav je »osrednja in nepogrešljiva za evropske zadeve, ne sprejema več odgovornosti in obrača hrbet povezavi«, ugotavlja februarja objavljeno poročilo dvojice francoskih parlamentarcev. Podobno kot Velika Britanija je ohranila mentalni okvir velike sile, vendar nima ne dometa ne sredstev za to.

Strinjanje Berlina in Pariza sta dokončno razdrla prihod beguncev in teroristični napad v Franciji. Odslej državi govorita z dvema različnima jezikoma: ena je »v vojni z Islamsko državo«, zapletena v vojaške intervencije v Maliju, Iraku in Siriji, druga razume moč predvsem kot ekonomsko moč. Kanclerka Angela Merkel vztraja pri vseevropski rešitvi begunskega vprašanja. Ne glede na opozicijo doma in na kontinentu podpira politiko odprtih vrat, ne spreminja smeri, nima načrta B.

Pomembne evropske pobude niso bile nikoli izvedljive brez francosko-nemške enotnosti. Te zdaj ni več, tako kot ni več Evrope, kakršno smo poznali.

Rekviem za Evropo

Strinjanje Nemčije in Francije sta dokončno razdrla prihod beguncev v Evropo in teroristični napad v Parizu. Foto: REUTERS/Francois Lenoir

Prijavi sovražni govor