Romanski razgledi: Revolucija in rože

Portugalci so se pred dnevi spet spomnili revolucionarnih rož in jih dali poduhati Evropi.

Objavljeno
27. april 2017 20.44
APTOPIX Portugal Revolution Anniversary
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Veliko govori o revoluciji, besedo ponavlja in obljublja politični, družbeni prevrat, tudi knjigo, v kateri pripoveduje o sebi in o prihodnosti Francije, je naslovil Révolution. Upati je, da se revolucionarni Emmanuel Macron, ki bi 7. maja lahko postal osmi predsednik pete francoske republike, v resnici zaveda svojega prelomnega humanističnega poslanstva, kajti v nasprotnem bi nas lahko populistični veter vse odnesel s seboj. Kadar piha počez jezno in mrzlo, mora nekdo poskrbeti za cvetje, če ne tukaj, pa tam … Odmaknjeni Portugalci, denimo, so se pred dnevi spet spomnili svojih revolucionarnih rož in jih dali poduhati Evropi.

V torek so na Portugalskem praznovali 43. obletnico nageljnove revolucije, s katero so aprila pred 43 leti miroljubno, skoraj brez žrtev – zato pa z nageljni – dokončno pometli z diktatorskim režimom. Spomin na zgodovinski preobrat je živ, vsaka obletnica navdaja z nemalo mitskega veselja. To je dan, ko odmeva Grândola, Vila Morena, himna, s katero so 25. aprila 1974 dvajset minut čez polnoč na radiu Renascença dali znak, da se končuje staro in začenja novo. Pesem, ki jo Portugalci še znajo na pamet, opeva mestece v Alenteju, južno od Lizbone, kot utopično deželo bratstva, kjer vlada ljudstvo in koder je povsod srečati prijatelja, vsak obraz pa je enakosti izraz. Pred leti sem ga obiskala, odmaknjena in zaspana Grândola se kopa v soncu in potrpežljivo čaka, da bo enkrat morda res tako …

Med tem pa Portugalci vsako leto na praznični april preplavljajo lizbonsko Avenijo svobode, nacionalno srečni z nageljni v rokah ali gumbnicah. A ne bomo idealizirali, leta 1974 ni bilo vse le rožnato, nikoli ni, v prelomnih časih niti ne more biti, prevrat je vedno tudi razvrat. Družba se je razklala, tako kot so še razbita premnoga okolja, o bolečini demokratičnih sprememb v portugalskih sedemdesetih letih, ko se je zlomila prav tako era kolonializma, pogumno govori književnost in veliko povedo ljudje; prijateljica Paula je ena tistih, ki je morala kot deklica z družino na vrat na nos zapustiti Mozambik in se vrniti – domov. A Lizbona ni mogla postati kar v trenutku njen dom, saj se je portugalskim staršem rodila v Afriki … Kolektivni prehod v demokracijo je postavil na glavo mnoga individualna življenja, toda sčasoma je vsem postalo bolje. Portugalci so danes nadvse ponosi na svoje revolucionarne nageljne: simbolizirajo demokracijo, boljše čase, nikoli ugaslo hrepenenje po njih.

Pred dnevi na obletnico, ko je spet močno dišalo po demokratičnem cvetju, je vladajoča leva politika v Lizboni z nageljni v rokah nagovorila tudi EU: naj ustavi populizem in se začne več ukvarjati z ljudmi – da jim bo bolje. Kot je dejal predsednik Marcelo Rebelo de Sousa, populizmi povečujejo nemoč, počasnost, nekompetentnost in neodgovornost politike, zato jim je treba narediti konec. EU mora postati bolj demokratična in transparentna, bliže ljudem … Vse to prav zdaj v Franciji zagovarja tudi pretendent za Elizejsko palačo Emmanuel Macron, politik, ki veliko govori o revoluciji. Čez dober teden mu mora uspeti: mora revolucionarno zmagati in tako ustaviti nazadnjaštvo in ksenofobijo populistične tekmice. Kdo si ne bi več želel duhati demokratičnih rož, ampak bi hotel, da bi šlo v cvetje zlo.