Tiskane izdaje
Je bilo res 10.000 gledalcev vsak dan na tekmah skupine B? Imate res še vedno le 100 hokejistov? O Anžetu in njegovi vlogi pri Kraljih pa je bolje sploh ne spraševati: to je čudež! Takšna in podobna vprašanja ter opazke so mi – kot skoraj vsako leto na velikih hokejskih tekmovanjih – postavljali kolegi od vsepovsod zadnje dni v Helsinkih, kjer bo danes padel zastor čez 76. svetovno prvenstvo. Toda do naslednjega hokeju zapriseženi Finci ne bodo čakali novih devet let, saj bodo skupaj s švedskimi sosedi ponovili zgodbo tudi prihodnjo pomlad.
Takrat se bo na urejeni in prijazni sever Evrope vrnila tudi slovenska reprezentanca, ki je resda mali čudež v hokejskem svetu, pa vendarle zgolj od lepih besed, omenjenih pohval ali v primeru spodrsljajev tolažb nikakor ne more živeti. Šport je privlačen in obenem krut, časti in nagrajuje zmagovalce ter udeležence velikih spektaklov. Tega se dobro zavedajo tudi v vodstvu naše zveze, pri kateri se prepletajo izkušnje z zagnanostjo novih obrazov, vsaj glede tekmovalnih ciljev pa razmišljajo v pravo smer.
Dolgo poznam sedanjega slovenskega selektorja Matjaža Kopitarja, že kot igralca enega tistih, ki jim zlepa ni bilo vseeno za končni izid. Živi za zmage tudi takrat, ko vihti teniški lopar, palico za golf ali s svojimi sokrajani na Hrušici ob vrnitvi iz ZDA teče za nogometno žogo. Seveda je tak tudi sin Anže, ta čas eden udarnih junakov končnice za Stanleyjev pokal. Brez svojega prvega asa se je Slovenija vrnila med najboljše, ambicijam selektorja in tudi predsednika Matjaža Rakovca – za katerega je hokej le nov konjiček, želja po zmagi pa ga že dolgo spremlja v poslovnem vsakdanjiku – ni konca.
In tako sta oba začrtala novo zgodbo. Slovenija, kjer iz vodilnega kluba igralci vsak dan uhajajo, pri tradicionalno najuspešnejšem pa so zelo blizu izhodnih vrat iz konkurenčne avstrijske lige, noče več biti ptica selivka med dvema kakovostnima razredoma svetovnega hokeja, obenem pa si želi vrnitev v skupino A nadgraditi še z nastopom na olimpijskih igrah. Kapo dol Tini Maze, Robertu Kranjcu, Jakovu Faku, toda navzočnost risov bi naši olimpijski odpravi odprla nova obzorja. Podobno kot nazadnje v Vancouvru tudi v prihajajočem olimpijskem Sočiju pač ne bo treba posebej ugibati, kje bodo žarometi najmočnejši, vstopnice najdražje, prihodi poslovnežev in politikov najvidnejši – ob hokejski ploskvi!
Ducat sodelujočih reprezentanc bo v deželi, katere hokejisti bodo danes nastopili v finalni predstavi svetovnega prvenstva, skrbel za spektakel, ki so ga naši junaki lednih aren spremljali vedno znova odprtih ust od doma, še kako radi pa bi ga doživeli tudi v družbi akterjev. Zato so ambicije razumljive. Kopitar se je, odkar spremlja sinovo zgodbo v Kaliforniji, še bolj nalezel ameriške zmagovite miselnosti, Rakovcu kaj drugega na tako odgovorni funkciji prvega moža zavarovalnice niti ne preostane. Jasno, leto 2013 ne bo ponudilo nič novega, če bodo risi ostali brez plena (zmage v olimpijskih kvalifikacijah in točk za obstanek v skupini A), pa vendarle bo povsem drugače, če bodo vsaj pri enem cilju uspešni. Koledar priprav obeta več kot v preteklosti, že vabilo na sestanek z najboljšimi pomeni korak navzgor. A hkrati si hitro pozabljen, ko te ni. Vsaj pri tistih, ki odločajo in sučejo hokejski globus v svojo smer.
