Rojstvo nove Jugoslavije

Strahotne poplave, ki so se ponoči prikradle kot tat in marsikje, zlasti v Bosni in Hercegovini, uničile vse, kar ni prej uničila vojna, so na območju nekdanje Jugoslavije na novo obudile vrednoto, ki je že zdavnaj umrla. Znova je bila rojena solidarnost. Ta topli in nesebični občutek, da je treba pomagati sosedu v stiski. Da je treba olajšati življenje družinam, ki so čez noč ostale brez strehe nad glavo in brez vsega, kar so si ustvarili v minulih letih. Da je treba priskočiti na pomoč starejšim in onemoglim, ki sredi naraščajočih voda nimajo kam. In kajpak tudi vsem drugim, ki zaradi naravne katastrofe, kakršne že dolgo ni bilo, naenkrat niso več gospodarji svojega življenja. Nekdanja Jugoslavija je torej na novo odkrila solidarnost, ki so jo nacionalizmi in brutalni kapitalizem, kot se je bilo bati, pokopali za zelo dolgo, če ne celo za vedno.

Spominjam se uničujočega potresa v Skopju leta 1963, ki je tedaj podrl, kot mi zdaj pravi Jasna Koteska, profesorica na skopski univerzi, dobro polovico mesta. Makedonski prestolnici je takrat priskočila na pomoč vsa Jugoslavija. Z denarjem, ki smo ga zbirali tudi šolarji, in z delovnimi akcijami. Zgodba se je ponovila leta 1979, ko je rušilni potres prizadel Črno goro. In ponavljala se je ob vsaki večji naravni nesreči v vseh republikah nekdanje Jugoslavije. To je bilo mogoče predvsem zaradi izjemnega občutka solidarnosti, ki so ga takratni bratski narodi v resnici skrbno negovali, oblast pa ga je celo institucionalizirala. S posebnim solidarnostnim skladom, v katerega so enkrat na leto svoj enodnevni zaslužek prispevali vsi zaposleni v državi.

Kasneje so nacionalizmi vseh barv na tem prostoru uničili vse, kar se je uničiti dalo. In požrli so tudi solidarnost. Pri tem jim je nadvse učinkovito pomagal neoliberalni kapitalizem. Tisti, ki so najbolj potrebovali pomoč, so čez noč postali »socialni paraziti« in nevarna ovira »dinamičnemu razvoju«. Medsebojna pomoč naenkrat ni bila več vrednota. Reguliranje rek in njihovih pritokov so razglasili za metanje denarja skozi okno. Nič se ni vlagalo v civilno zaščito. V usposabljanje za primere nesreč. V Sloveniji so že zdavnaj pozabili na nekoč dokaj uspešno akcijo Nič nas ne sme presenetiti. In ko je pozimi prišel žled, so bili presenečeni vsi po vrsti. Vojska je potrebovala kar nekaj dni, da se je zbudila, elektrika na železniški progi do Obale pa še zdaj ni popravljena. Kakor da bi se Slovenija po neodvisnosti potopila v kameno dobo.

Zgodba se je zdaj ponovila ob poplavah na Balkanu. Vlada v Beogradu je potrebovala kar nekaj dni, da je organizirala čolne za reševanje, medtem pa je ljudi prosila, naj sami poskrbijo zanje. V Bosni je oblast zgolj nemočno opazovala, kaj se dogaja, medtem pa so se ljudje sami organizirali in krenili v boj z naravo, da bi rešili, kar se še da rešiti. In zdi se, da je prav ta neskončna volja v ljudeh iz potopljenih mest v vseh državah, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije, znova obudila vse tisto, kar je bilo zaradi medsebojnega sovraštva tod že zdavnaj pokopano. Predvsem solidarnost. Občutek, da je sosedu, po katerem je tako kruto udarila narava, treba pomagati. Kosovo je denimo brez pomislekov priskočilo na pomoč Srbiji in Bosni, čeprav ti dve državi še vedno nista priznali vlade v Prištini. Črnogorci, ki so v Bosni nekoč pomagali Srbom v vojni proti muslimanom, zdaj tja pošiljajo humanitarno pomoč. Andrej Nikolaidis, pisatelj iz Sarajeva, lepo pravi, da so poplave na območju nekdanje Jugoslavije zdaj končno znova združile vse tisto, kar je prej uničila vojna.

Pred dnevi je v Beogradu v visoki starosti umrl Dobrica Ćosić, glavni ideolog srbskega nacionalizma. Črna šala, ki zdaj kroži ob sotočju Save in Donave, pravi, da se je od tega sveta poslovil tisti hip, ko je videl, da hrvaški specialci izseljujejo Srbe iz potopljenega Obrenovca … Tovrstni obešenjaški humor seveda še zdaleč ni primeren za čas tragedije, ki je zdaj prizadela dobršen del Balkana. Toda humor je po drugi strani vedno začetek nečesa novega. Novega povezovanja in novega sodelovanja. Seveda ne v političnem smislu. Jugoslavije, kot smo jo poznali, namreč ne bo nikoli več. Lahko pa to sodelovanje vendarle obudi vrednote, ki so nekoč krasile to državo. Med njimi gotovo najprej prav solidarnost, ki zna ljudi povezovati veliko trdneje kakor pa kakršna koli sebična politika ali (kvazi)liberalno gospodarstvo.