Romanski razgledi: Beg na previdno sredino

Sredina ni karikatura in zato si zasluži biti karikirana; vse je in hkrati nič.

Objavljeno
07. april 2017 11.23
FRANCE-ELECTION/FILLON
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Ko se začne malone vse prelivati v bolj ali manj medlo eno, je čas za demokratično streznitev. Konflikti so nujni za demokracijo, idejna nasprotja je treba vzdrževati, ideološko levo se mora upirati desnemu, novo je treba postaviti proti staremu, nevidno proti vidnemu – v ustreznih razmerjih.

Zaradi medlosti čedalje močnejše vseobsegajoče politične sredine skrbijo neredke, denimo politologa Renauda Payra, tudi bližajoče se predsedniške volitve v Franciji. Tako kandidat Emmanuel Macron kot – je to sploh paradoks – kandidatka Marine Le Pen, ki jima javnomnenjske ankete za zdaj napovedujejo po 25 odstotkov podpore v prvem krogu volitev in uvrstitev v drugi krog, programsko brišeta ideološke meje med levico in desnico: Macron med zmerno desnim in levim, Marine Le Pen med skrajnima poloma. »Pa Francija res teži k temu, da bi ji vladala sredina?« se je v razmišljanju za Le Monde vprašal Francoz. Kako je, če je roka nekje vmes? Marsikje to dobro vedo in drugod tudi jasno občutimo.

Sredina je kompromis in zato sivina, svojevrsten oportunizem. Na sredi bi hoteli premočrtno naprej, a se ves čas cincaje ozirajo nazaj. Center jemlje po malem od tu, od tam, begavo kar od povsod – izposoja si ideološko, socialno, ekonomsko, v reformah ... –, zdi se bojazljiv, saj si v upanju, da je širše dopadljiv, ne upa udariti po mizi. Sredina ni karikatura, ne prenese ostrin ne štrlin, in prav zato si zasluži biti karikirana: želi biti vse in je hkrati nič.

V kalni sredini poskuša najbolje, kar zmore in zna, krmariti tudi sedanji francoski predsednik, a bo vladavina Françoisa Hollanda v političnih analizah zagotovo izzvenela kot brezizrazna polomija. Koliko je bilo, recimo, v zadnjih petih letih prespraševanja o predsednikovih ideoloških metamorfozah; iz »socialista« da se je prelevil v »socialnega demokrata« in potem so neredki v njem prepoznavali »socialnega liberalca«, kar »liberalca« ... Tradicionalna levica se je pod njegovo nemojstrsko taktirko prelamljala, v stranki, ki se še imenuje socialistična, se ideološko trgajo vsevprek. Neredke kolege je povleklo zelo na levo, druge vleče vse bolj na desno proti sredini, dokaz sta tudi kandidaturi za skorajšnje volitve: socialist Benoît Hamon, zmagovalec predvolitev na levici, je obraz »leve levice«, medtem ko je Emmanuel Macron, ki je bil Hollandov ekonomski minister, odraz »vse bolj desnih levičarjev«; nekdanji premier Manuel Valls je med njimi. Skupaj z Macronom, voditeljem gibanja En Marche!, so se politično »prebudili« na sredini, zaradi česar neredki že vnaprej pokopavajo socialistično stranko ... Izdaje so prehude, dezerterjev, saboterjev, konvertitov in izdajalcev Hamona je preveč.

Levičar Benoît Hamon medtem osamljeno politično razmišlja ali, za mnoge, naivno »sanja« o jutri, ki bo drugačen od starega sveta: univerzalni temeljni dohodek bo norma ali pa ne bo miru normalnosti. Medtem ko ga Francozi večinsko vsaj za zdaj ne poslušajo, se zanj kot za kandidatom idej o pravičnosti, drugačnosti in vendar enakopravnosti ... postavlja vedno več univerzitetnikov, intelektualcev. Zavedajo se, da gre svet idejno, tehnološko, ekonomsko, socialno, ekološko, demografsko ... preveč prevratno naprej, da bi ga smeli politično vleči na previdno sredino nazaj. Novo družbeno pogodbo bo treba izbojevati, pogumno čim prej.