Tiskane izdaje
Niti v brezobzirnem svetu, kjer realpolitično premaguje moralpolitično, se ni mogoče delati gluhega in slepega do konca in še naprej. Brezbrižnost se enkrat spremeni v brižnost, če ne počasi samo in zlepa, pa na silo. Tako se bo morala tudi Evropa prej ali slej zdramiti ob vse glasnejših socialno-nacionalnih budnicah, ki jih je slišati zdaj tu, zdaj tam, in zagotovo ob tisti, ki jo že mesece trobijo Katalonci. Predsednik Carles Puigdemont se je na begu pred špansko roko pravice pred dobrim mesecem dni (tudi zato) ustavil v evropski srčiki.
Včeraj so se v Bruslju spet množično povezali vsi, ki verjamejo vanj, v samostojno Katalonijo in demokracijo, ta pa, kot poskušajo mednarodni javnosti dopovedati že skoraj vso jesen, v Španiji Mariana Rajoya ni razumljena demokratično, vsaj dovolj sodobno in napredno demokratično ne. Dokaz da je – saj smo slišali že ničkolikokrat in se morda tudi sprli zaradi različnosti pogledov na ustavo – dolgoletno zavračanje dialoga na temo morebiti drugačne katalonske prihodnosti; znamenje nazadnjaškega avtoritarizma da je politična in institucionalna podreditev Barcelone Madridu s 155. členom ustave; nazorni primeri retrogradne samovoljnosti da so spolitizirani sodni procesi pa tudi četverica še vedno v Madridu priprtih najmočnejših independentističnih voditeljev in prebegla peterica s predsednikom Puigdemontom na čelu naprej v Bruslju. Kakor je kazalec malone surrealistična predvolilna kampanja, krona katere bodo regionalne volitve 21. decembra. Potem ko je bil po svoje nadrealen tudi referendum 1. oktobra, mnogi vnaprej napovedujejo, da volitve ne bodo pregledne in poštene. Kaj lahko pomeni na silo iz zapora in tujine voditi volilno kampanjo, se potegovati za sedež v parlamentu?
Pod geslom Evropa, zbudi se in na poziv katalonskih independentističnih organizacij je zato včeraj znova še v Bruselj pljusknilo morje podpornikov odstavljenega predsednika Puigdemonta; po nekaterih podatkih jih je evropsko četrt preplavilo tudi več kot 45.000. Plapolale so katalonske zastave in širila so se sporočila, kako bodo boj nadaljevali – kajti prizadevanje za Katalonijo je upor proti skorumpirani španski državi, ki jo uteleša Rajoyeva konservativna struja. Bolj malo se v teh časih govori o finančnih škandalih v Ljudski stranki, aferaši so se spretno zameglili v aktualni katalonski zgodbi, v kateri so se, vsaj statistično gledano, Katalonci razklali grobo na pol ...
Foto: Yves Herman/Reuters
Hkrati so se protestniki v srcu Evrope simbolno spraševali, kam so šle žlahtne vrednote EU. Bo ta res še naprej neomajno ravnodušna do glasov manj znatnih? Do kdaj se bo – tako kot njen »protežiranec« Madrid – pretvarjala, da ne uvidi, kaj je po špansko problematičnega, in ne sliši, kaj je po katalonsko morda upravičeno prevratnega in predvsem nalezljivega?
Pa bo treba odpreti oči. Recimo zato, ker so jutri k množičnemu zboru (v Parizu) povabljeni vsi, ki verjamejo v »mir v Baskiji« in se vse glasneje postavljajo v bran baskovskim političnim zapornikom. In denimo zato, ker so v nedeljo volitve na Korziki, kjer so zahteve po avtonomiji že večinske ...
Seveda se da dušiti socialno-nacionalno zavest, jo tudi zadušiti. A lepega dne se bomo, hote ali nehote, zbudili v drugačni Evropi. Kdo ve, za kaj vse bo takrat prepozno. Pa če imamo Puigdemonta danes za junaka ali antijunaka.
