Romanski razgledi: Ob času

Ključne bodo parlamentarne volitve 11., in posebno drugi krog 18. junija. 

Objavljeno
26. maj 2017 11.33
FRANCE-ELECTION/FILLON
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Na kompleksna vprašanja bi hoteli enoznačne odgovore. A kako bi jih lahko dobili, ko ni nikoli nič absolutno zakoličeno ali hermetično zaprto, sploh v politiki ne – prav zdaj je v Franciji res malone vse še odprto in prezgodaj za izostrene sklepe. Bliskovito prodorni Emmanuel Macron, ki je izvorno z levice, je 7. maja resda dobil predsedniške volitve in teden pozneje imenoval predsednika vlade, ki je človek desnice, ter zatem še vse ministre, ki skupaj predstavljajo razširjeno sredino s civilno družbo vred, a je vse to samo močna etapa v francoski politiki. Prezgodaj je podajati definicije – denimo poenostavljeno o tem, kaj vse je v novi politični garnituri neizkušeno premlado ali kaj že preigrano prestaro, samo lažno drugače oziroma v prajedru sveže zakamuflirano ...  –, ključne bodo parlamentarne volitve 11., in posebno drugi krog 18. junija.

»Vlada Édouarda Philippa ni tehnična,« je za Delo razmišljal José Manuel Lamarque, novinarski kolega pri Radiu France, »zagotovo pa je le prehodna. Pravo vlado bomo dobili po parlamentarnih volitvah.« Pravila politične igre so namreč znana: ministri, ki se potegujejo tudi na volitvah in ne bodo dobili podpore volivcev, bodo morali odstopiti. Vsaj šest od 22 je takih, ki zatorej še tavajo v temi, tako kot vsi drugi, vseh kandidatov za parlamentarne volitve je 7882, ki bodo pod različnimi političnimi barvami nastopili v 577 volilnih okrožjih. Iz vrst Macronovega gibanja Republika naprej! jih je (le) 526 in manj kot pri tekmecih, saj jih je, prav tako namenoma, umanjkalo toliko, da v 51 okrožjih ne bodo poskusili prepričati volivcev.

Potem ko je marsikatera politična analiza odločno prepričevala, kako so Francozi izbrali Macrona za predsednika po sili razmer, zdaj, ko je odprta politična tekma za narodno skupščino, javnomnenjske ankete nakazujejo, da mu Francozi vendarle precej verjamejo. Republiko naprej! in zaveznike iz Demokratičnega gibanja (MoDem) po raziskavi za BFM TV podpira največ – kar 33 odstotkov Francozov, medtem ko je Republikancem, povezanim z UDI (Zveza demokratov in neodvisnih), naklonjena petina, še za odstotek manj jih bo menda volilo Nacionalno fronto, zato pa bi Nepokorno Francijo radikalnega levičarja Jean-Luca Mélenchona izbralo le 12 odstotkov Francozov, socialiste in njihove zaveznike iz PRG (Radikalna stranka levice) pa komaj slabih 7 odstotkov ...

Postarani klasični levica in desnica, notranje povsem erodirani, sta zamudili svoje (številne) priložnosti, da bi še pravi čas sprejeli nujne odločitve – o lastnem jutri. Zato pa ima prihodnost Francije v rokah Macron, ki mu za zdaj, kot mu gledajo pod prste, ne gre očitati, da dela drugo, potem ko je govoril eno. Seveda se razumemo, da se ne hvali dneva pred večerom in da bodo Francozi kmalu zahtevali otipljive dokaze, a primer je lahko prehodna vlada ...

18. junij je simbolno poudarjen datum, me je spomnil kolega José Manuel Lamarque. Na ta dan leta 1940 je de Gaulle iz Londona po radiu zgodovinsko pozval Francoze v zasedeni domovini, naj se uprejo nemškemu okupatorju. Zdaj k sreči nismo v prvinski surovosti, je pa, kot se po svoje poigrava čas, v francoski politiki prav tako vse zgodovinsko odprto. Revolucija je beseda, ki jo je predvolilno hotel Macron. Bo tudi 18. junij hotel naprej in izbral prevratnost ali pa se raje zleknil v naveličano udobje? Šele ob času bo znano.