Romanski razgledi: Ulica neznatnih

Ulica ima svoje zakone. Velikokrat je prostaška in ne pozna pravil lepega vedenja, toda navadno se oglasi po tem, ko se elite pokažejo brez manir. Ko izgubijo kompas odločevalci pri prvih koritih, je čas, da jim posveti v pravo smer ulica. Pa ta ve, kaj dela? Pogosto zagotovo ne, neredko pa.

Gibanje Nuit debout na pariškem Trgu republike je že skoraj leto dni trdoživo vezivo, precej neznatno, a ne nepomembno. Prebudilo se je 31. marca lani, spontano, niti najmanj megalomansko, v resnici tudi precej naivno: ljudje so ob popoldnevih prihajali na trg, da bi razpravljali o vsem, kar gre v Franciji narobe, in predvsem o tem, kako bi lahko poskrbeli za novo družbeno pogodbo in z njo − za upanje. Čeprav so gibanju napovedovali, da bo zaradi utopične narave precej kratkega diha, ni zaspalo. Treba je vztrajati pokonci ponoči, da bi bili budni v življenju, mi je lani spomladi dejal mladenič Quentin, eden od zanesenjakov, ki bedijo nad prevratniško energijo. Noče biti nasilna, ampak pomirjena, dostojanstveno se da dlje kot s silo.

Za jutri spet pozivajo Francoze, naj pridejo množično na pariški Trg republike in še v druga mesta − ter se postavijo proti korupciji izvoljenih predstavnikov ljudstva. Isti motiv je na tisoče ljudi po Franciji povezal že v nedeljo, ne le v Parizu, kjer jih je policija preštela okrog 700, ampak tudi v drugih mestih po državi. Hoteli bi odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da v času, ko postajajo prozorne bolj ali manj vse naše poteze, politika vztraja pri starih »privilegijih« − posebnih »pravicah«, ki jih v resnici niti v preteklosti ne bi smela imeti. Zato zahtevajo umik vseh kandidatov, pogreznjenih v afere, nadzor nad finančnim trošenjem ministrov in parlamentarcev, hujše sankcije za vsakršno zlorabljanje javnega dobrega in denarja ter predvsem vrnitev denarja. Protestniki ciljajo na afere, v katere so se zapletli Marine Le Pen, nekateri senatorji, nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy ... Posebna tarča že tedne je republikanski kandidat za predsednika države François Fillon.

Fillon noče stopiti s svojega oblaka, čeprav bi ga morala finančno-nepotistična afera Penelope že zdavnaj odpihniti. Trmasto vztraja, nemara zato, ker je milijon evrov, v več letih nepošteno pobran iz proračuna − za fiktivno delo soproge kot parlamentarne asistentke in neupravičeno delo otrok −, težko vrniti in ker ga zdaj javno zagovarjajo nekateri intelektualci: s sklicevanjem na različne mline, ki še meljejo, in svarilom, da Fillonov umik iz predsedniške tekme pomeni močnejši pomik naprej skrajne desničarke Marine Le Pen. Filozof Luc Ferry je v Figaroju zapisal, kako bi s kaznovanjem Fillona iz etičnih motivov Francozi kruto kaznovali sebe. »Ni popoln, tako kot niste ne vi ne jaz. [...] Sploh pa je priznal in se opravičil ... Očitajo mu, da je pomagal svoji družini v okvirih, ki so bili legalni, ne pa tudi idealno moralni z vidika sedanjih meril. Naj tisti, ki niso nikoli imeli te skušnjave, prvi vržejo kamen. Je morda prekršil zakon? Nič ne kaže na to ...«

Prosto po Svetem pismu moralizirati o razkrajajoči se moralnosti tudi drugih je pretkano in sprevrženo: saj je branik zagozde, ko svoji do onemoglosti branijo svoje in se družba nikamor ne premakne. Prav zato morajo kdaj leteti tudi kamni – in v demokratičnih okoljih korumpirane glave. Bo morala v Franciji dostojanstvena ulica neznatnih res spet brezglavo podivjati?