Tiskane izdaje
Potrebnih je približno deset let relativne blaginje, da se ljudje naveličajo samovoljnih in večnih voditeljev tipa ruskega predsednika Vladimirja Putina ali turškega premierja Recepa Tayyipa Erdoğana. Tako je globalno gibanje Occupy na lansko prvo obletnico obstoja doseglo tudi rusko glavno mesto Moskvo. Putinovi nasprotniki so zasedli park okoli spomenika znanemu kazahstanskemu pesniku Abaju Kunanbajevu, po katerem so svoje gibanje poimenovali Occupy Abaj. Ker niso hoteli oditi, so jih razgnali s silo, tako kot je turška policija v noči na nedeljo razgnala udeležence gibanja Occupy Gezi.
Na prizore policijske brutalnosti, kakršnim smo bili priča v Istanbulu, se ne bi smeli nikoli navaditi. Na žalost vse kaže, da ne bo šlo drugače. Pozabite na človekove pravice, ki jih je iz dneva v dan manj. In turški premier Erdoğan sploh ni bil prvi, ki je prišel do tega spoznanja!
Spomnimo se samo nekaj izjemnih fotografij. Deset mladih ljudi kleči na kolenih, pred njimi pa uniformirani policisti v ščitih in zaščitnih maskah, ki jim v oči brizgajo solzivec. Fotografija je nastala 18. novembra 2011, ko je newyorška policija po odločitvi sodišča nasilno razgnala tabor Occupy v parku Zuccoti na elitni ameriški univerzi Berkeley. Druga zelo zgovorna fotografija je bila posneta 29. junija 2011 na trgu Sintagma v Atenah. Bežeči mladi ljudje v maskah, ki v rokah stiskajo rdeče zastave, vsenaokoli policija, oblaki smrdečega dima, goreči avtomobili in na asfaltu smeti.
Brutalnost, s katero oblasti razganjajo demonstrante in njihova nepripravljenost na pogajanja s protestniki, so postali prevladujoč modus operandi. Glavni moto domala vseh svetovnih voditeljev je: »Gorje poraženim,« ki jih čakajo aretacije, sodišča in zapori. V aktualni politiki je edino pravilo, da zmaga močnejši. Pozabite na jogo, ki so jo v znamenje protesta množično uprizorili na istanbulskem trgu Taksim, lekcije o civilni nepokorščini in Beatle, s katerim so si čas krajšali ruski protestniki ter vse ostale festivale »kreativnega razreda«, ki edini še verjame v pripovedke o univerzalnih vrednotah.
Ne gre pozabiti, da je Turčija trši oreh od ostalih naštetih primerov, saj je med protesti na dan udarila njena aziatska specifika. Po več kot desetletnih prizadevanjih, da bi bili čim bolj podobni Evropi - od tramvajev, avtomobilskih tablic do carinskih pravil (sporazum o carinski uniji z EU je bil podpisan že leta 1995) - so Turki zdaj vendarle spoznali, kaj dejansko pomeni evropska politika. Naporni maraton koncesij, v zameno pa nič! Niti brezviznega režima.
Poniževanje celotne države ne more miniti brez posledic. Nosilec »posebnega muslimanskega načina življenja« Erdoğan se zdaj maščuje najbolj naprednemu sloju državljanov - prebivalcem evropskega mesta Istanbul, ki v svojih rokah držijo iPhone, v glavah pa jim odzvanjajo evropske pripovedke o človekovih pravicah. Hkrati s tem kaže sredinec tudi Evropski uniji, še zlasti pa njenemu licemerju.
