Smisel in paranoja

Zarotništvo kot tudi teorije o domnevnih zarotah so stalnica človekove zgodovine. Zarotniške skupine, ki na skrivaj pripravljajo prevrate, so v resnici obstajale in bodo še naprej, tako kot teorije o zarotah, ki vedno poiščejo dežurnega krivca za vse krivice sveta. Najpogosteje so za takšne krivce v zgodovini obveljali Judje, ki se jih pač drži madež prelite Kristusove krvi; danes so to skriti lastniki multinacionalnih korporacij, za katerimi, po mnenju številnih apologetov svetovne zarote, znova stojijo – Judje.

Niti misliti si ne moremo, na kakšne vse mogoče načine nas, po mnenju teoretikov zarot, ubijajo velike korporacije. Zastrupljajo nam hrano s škropivi in gensko spremenjenimi surovinami, v vodo, ki jo pijemo, spuščajo težke kovine, v zrak, ki ga dihamo, pršijo lahke kovine in nevarne kemične snovi, ustvarjajo nove viruse in bakterije, ki povzročajo nove smrtonosne bolezni. Ptičja in svinjska gripa, bolezen norih krav, antraks, plutonij in kemične sledi (chemtraili), da teroristov, atentatorjev in vojnih žarišč niti ne omenjamo. Videti je, da je vse na tem svetu delo velikanske zarote, katere žrtve smo vsi, razen seveda neodkrite peščice mogočnikov, ki stojijo za nekakšnim nam nerazumljivim demonskim načrtom. Prav vsi smo tudi tarče elektronskega in klasičnega špioniranja gigantskih razsežnosti, ki ga nad človeštvom izvajajo največje korporacije v rokah skrite elite.

Kakšen je namen tega norega in nesmiselnega početja, ameriški javnosti, ki je še bolj kot naša naklonjena apokaliptičnim občutjem, razkriva nekdanji novinar in velik strokovnjak za teorije zarote Jim Marrs. Vse to počnejo, opozarja v svojih knjigah in člankih, da bi razredčili človeštvo na vsega pol milijarde preživelih – in pri tem še dobro zaslužili.

Z »razkrivanjem zarot« gotovo dobro zasluži tudi Jim Marrs, vendar zaradi tega ne gre prezreti, da je s svojo knjigo o umoru predsednika Kennedyja, po kateri je nastal film Oliverja Stona JFK, vnesel precej utemeljenih dvomov o uradni razlagi atentata pred pol stoletja.

S teorijo zarote proti Kennedyju se pravzaprav začenja nova era iskanja dežurnega krivca za vse tegobe. Dotedanje teorije so zarote ksenofobno pripisovale tujcem in Judom, teorija o umoru predsednika pa je prva pokazala s prstom na »hudobne« lastne ustanove. V tem smislu so sodobne teorije zarote hkrati paranoične, saj se družba boji svojih lastnih institucij in ljudi, hkrati pa prav zaradi tega tudi bolj smiselne; kdo pa je v današnjem času lahko človeku bolj nevaren kot njegove lastne institucije nadzora in varovanja. Zato ni čudno, da ima teorija zarote proti Kennedyju danes več privržencev, kot jih je imela pred pol stoletja. Takrat je bilo 36 odstotkov prebivalcev pripravljenih verjeti, da je morilec Lee Harvey Oswald delal na svojo pest, zdaj tako misli le še desetina Američanov.

Jim Marrs je tudi eden tistih, ki so želeli z meritvami v ozračju dokazati, da so kemične sledi, o katerih pišemo na straneh 18 in 19, resnične, a so ga zagovorniki uradne znanosti spodbijali z drugačnimi meritvami. Za zaprisežene vernike v zarote to seveda ne pomeni, da je teorija o kemičnem zastrupljanju ozračja – ki da ga elite izvajajo, bodisi da bi pomorile človeštvo bodisi da bi ga rešile pred toplogrednimi plini – ovržena.

Takšni pristopi kažejo, da so teorije zarote artikulirane na podoben način kot (humanistične) znanstvene teorije. Oboje so proizvod današ­njega časa; prve zaradi duha časa, ki ga tipično označuje internetna filmska uspešnica Zeitgeist, druge pa zaradi zloma vere v moderno znanost, ki ga označuje izraz postmoderna. Oboje producirajo podatke in dejstva in jih povezujejo v neke domneve, le da veljajo znanstvene za smiselne, zarotniške pa za paranoične.