S totega konca: Andrejevo trpljenje

Toti konec bo postal kraj tisočerih možnosti. Le še Mira moramo nekako spraviti sem.

Objavljeno
18. november 2015 20.41
regent KLOBUK IN ŠAL ANDREJA FIŠTRAVCA
Robert Galun, Maribor
Robert Galun, Maribor
Našemu Andreju te dni ni lahko. Na prvi pogled se zdi, da gre za pravo trpljenje, ki bi ga morda še najbolje opisal mojster Goethe. Le kakšen pridevnik bi veljalo izpustiti, saj naš Andrej ni več tako rosno mlad. Mu pa nič ne manjka in naj tako tudi ostane. Andreju neprijetnosti že ne bodo prišle do živega.

Kaj bi se jezil, če njegov soimenjak med televizijskim prenosom nogometne tekme med našimi in ukrajinskimi žogobrcarji med naštevanjem eminentnežev v častni loži ne prepozna prvega klobuka v mestu. In to klobuka tik ob predsedniku Borutu. Ljubljančan pač. Če bi njegovo oko kje opazilo Zokija z napačne strani trojanskega klanca, bi se zagotovo malce orosilo.

Bolj nas vse skupaj skrbi, ker na toti konec noče privandrati dobri Miro. Andrej mu pošilja vabila, Miro pa nič. Še trzne ne. Naj se ve, kdo je glavni na sončni strani Alp. Pa tako radi bi ga videli ob vznožju Pohorja. Tudi uradno. Kajti doslej je že nekajkrat prišel na toti konec. Praviloma zaradi strankarskih obveznosti. Da bi opravil to ali ono. Kar, kajpada, tudi ni od muh.

A našemu Andreju to ni dovolj. Miru je poslal že šesto uradno vabilo, saj zahteva in želi, da se Miro posveti le njemu. In totokončevskemu življu, kajpak. Ker Andrej ne dela za svoj račun, ampak za našega. Skupnega. Resda ga od začetka vladanja bolj prazni kot polni, a tudi ta trend se bo lepega sončnega dne obrnil. Potem pa boste videli. Toti konec bo postal kraj tisočerih možnosti. Le še Mira moramo nekako spraviti sem in mu predstaviti, kdo smo, kaj znamo in kako nam lahko pomaga oziroma mi njemu. Če želi, lahko pride že jutri. Mi smo pripravljeni. »We are ready,« če hočete še malce internacionalizacije, ki se sliši bolj nobel. Pa ne tako kot za ono univerzijado, ki je ni bilo. Tokrat smo zares.

No, mestna opozicija, kamor spadajo tudi Mirovi, ga sicer malce lomi, a jo bo Andrej že ukrotil. Doslej je še vsako, pa naj je še tako renčala in kazala zobe. Kajti nekaj izbrancev ljudstva, ki nočejo razumeti našega Andreja, nam že ne bo ukradlo mesta. Lahko oni z večino minirajo seje mestnega sveta in Andreja silijo v spremembe pri sestavi ene pomembnejših občinskih komisij, ki odloča o kadrovskih zadevah. Kar naj. Ampak Andreja ne bodo ustavili.

On in njegovi se ne dajo. Po tej naši betonski džungli orjejo s polno paro naprej. Do končne zmage. In ta bo prišla čez tri leta. Mrtvi se pač zmeraj štejejo ob koncu bitke. Takrat bomo šele videli, kaj vse je Andrej postoril za toti konec. Še Kitajci nam bodo pomagali prešteti vseh tistih pet tisoč obljubljenih delovnih mest, ker sami ne bomo zmogli.

Skratka, trpljenje Andreja še zdaleč ni takšno, da bi morali zaradi tega biti plat zvona. Celo nasprotniki bodo kmalu spoznali, da jim brez njega živeti ni. In streljanje puščic iz obeh smeri bo le še bled spomin.