S totega konca: Brifing

Brifing je novodobna spakedranščina, ki izvira iz angleške besede briefing in pomeni kratek sestanek, na katerem se človek na hitrico informira o tem in onem. In ker smo na totem koncu zmeraj v koraku s časom, če ne kar kakšen korak ali dva pred njim, se tovrstnih novotarij ne branimo. Nasprotno, z velikim veseljem jih implementiramo v vsakdanje življenje, saj je pač treba gledati daleč v prihodnost, ko bodo tuji jeziki še pomembnejši kot danes. Dokler se ne naučimo kitajščine, ki nam jo s pošiljanjem kopice imaginarnih daljnevzhodnih investitorjev prijazno vsiljuje zdajšnja mestna vrhuška, bo tudi angleški jezik dober.

Seveda si je brifinge na totem koncu omislil kdo drug kot naš Andrej, ker je pač svetovljan par excellence. Vsake toliko časa, običajno pred sejo mestnega sveta, v ranem jutru na kup zbobna novinarsko srenjo in natanko štirideset minut prodaja bučke. No, včasih kar buče.

Po pisanosti ponudbe je zlasti izstopal zadnji brifing, saj je informacijska tržnica kar pokala po šivih. In sedma sila, ki seveda brezpogojno in vdano sledi svojemu Andreju, je vestno vsrkavala vse podatke. Od tistih nekaj fičnikov, ki jih bo treba odšteti zaradi prevzema žičniških naprav na Pohorju, prek izpiranja štajerske žlahtne kapljice iz povratnih plastičnih kozarcev na Dunaju do apela vladi, naj našo preljubo Novo Kreditno banko Maribor, v katero smo davkoplačevalci rade volje zmetali na stotine milijonov, ker so se sposobni bankirji pač malce zakalkulirali, proda transparentno. Bravo!

Če začnemo od zadaj, skrajni čas je, da ta banka izgine iz portfelja družbene, ups, državne lastnine. Odkar obstaja, je predmet številnih špekulacij, kupčkanj, kadrovanj in kar je še podobnih izrazov. Ker vsi mislijo, da je vsaj malce tudi njihova, od nje ves čas pričakujejo kakšno malenkost. Naše nezmotljivo mestno vodstvo pri tem prav nič ne zaostaja in od obeh državnih šefov Mira in Boruta zahteva vnos nekakšne klavzule o družbeni odgovornosti v prodajno pogodbo, saj ima banka pomembno (tudi sponzorsko!) vlogo v lokalnem okolju. Za vsak primer, da ne bo kakšnih nejasnosti, kam pes taco moli, je naš Andrej vse skupaj podkrepil še s podatkom, da je občina največji komitent. Miru in Borutu se zaradi prepričevalnih sposobnosti našega Andreja zagotovo že tresejo hlače.

Ob takšni odločnosti je lahko upravičeno strah tudi stečajnega upravitelja Športnega centra Pohorje. Le kaj si je mislil ta Drago, ko je občini, ker je morala prevzeti žičniške naprave z gondolo vred, izstavil račun za 17 milijonov? Seveda iz te moke ne bo kruha, kajti mi imamo hladnokrvnega Andreja, ki se bo že česa domislil. Brez skrbi. Navsezadnje tudi umazanih povratnih plastičnih lončkov z javnih veselic ne bomo prali doma, ampak na Dunaju. Naj se kar Avstrijci ubadajo z našo umazanijo. Še plačali jim bomo. Baje se splača. Konec brifinga.