S totega konca: Debatni krožek

Oni dan je naš Andrej postregel z zanimivim voščilom. Takšnim, ki presega vsa doslej slišana. Vajeni smo voščil v slogu vse najboljše za rojstni dan, srečen božič, tudi vesela pisanka je pogosta v domovih Slovencev okrog velike noči. Ampak Andrej je šel veliko dlje in je to kategorijo postavil na neko povsem drugo, višjo raven. Po koncu seje mestnega sveta, ki je bila zaradi nesklepčnosti bolj debatni krožek kot kaj resnejšega, je vsem zaželel – srečno sneženje. Ter dodal – če bo.

Hja, sneženja je bilo dan ali dva kasneje zelo malo, bolj za vzorec, kar pa v ničemer ne izniči Andrejevega dobrega namena. Ko ne veš, kaj bi rekel, je sredi februarja nekaj v zvezi s snegom kar pravšnja pogruntavščina, si je bržkone mislil, preden je ustrelil kozla.

Kajpada je bil to le vrh ledene gore seje mestnega sveta, ki je tako niti ne moremo poimenovati. Premalo izbrancev totokončevskega življa se je namreč nagnetlo v dvorano, ki nosi ime po slavnem generalu Maistru. Razprava o prodaji občinskega Marifarma in iskanju krivca za izgubo, ki jo je to podjetje ustvarilo v preteklih letih, je bila še najbolj podobna knjižnemu debatnemu klubu. Brez epiloga. Ker tisto »srečno sneženje« pač ni primeren zaključek druženja politične elite totega konca.

Na začetku seje, ki jo je zahtevala opozicija, je sicer, kar se sklepčnosti tiče, še kolikor toliko dobro kazalo, a bolj ko se je razprava pomikala proti večeru, več svetnikov je omagalo. Na koncu je Andrej kar prek palca ocenil, da jih ni dovolj za glasovanje in sprejemanje kakršnih koli sklepov ter je farso zaključil s snežnim voščilom.

Zdaj pa poglejmo. Mestni svet šteje petinštirideset članov, za sklepčnost jih mora biti v dvorani triindvajset. Ker je bilo njihovo število ob koncu seje pod magično mejo, je glasovanje o reviziji poslovanja Marifarma padlo v vodo. Kar je, milo rečeno, neresno. Pa niti ne toliko z vidika preiskovanja neposrečenih poslovnih odločitev kot odgovornosti do volivcev.

Skrajno srhljivo je, da se na kupu zbere komaj dovolj svetnikov za potrditev dnevnega reda, ko je treba glasovati o sklepu, pa jih nekaj preprosto izpuhti in povzroči nesklepčnost. Neodgovornost par excellence!

Razumljivo je, da kdo zboli ali zaradi nujnih opravkov ne utegne priti na sejo. A da jih manjka toliko, ne more biti naključje. In tudi ni. Kajti trenja med opozicijo in koalicijo niso nobena skrivnost. Kot tudi ne obrabljenost grabljic in lopatk v totokončevskem političnem peskovniku, ki kar kličejo po zamenjavi.

Kaj si o tem mislijo volivci, za (nekatere) odločevalce ni pomembno. Vsaj do naslednjih volitev ne, ko bodo spet deževale obljube in bo zacvetel gradbeni trg z gradovi v oblakih. In seveda se bodo s plakatov spet režali bolj ali manj isti obrazi. Pa srečno sneženje. Če bo.