Tiskane izdaje
Če začnemo tam, kjer smo prejšnjič končali. Hudiča! Nismo razbili Olimpije in do velike noči ne bomo pijani od zmage. Derbi je bil bolj kilav, še gola nismo zabili. A po drugi strani ga tudi dobili nismo. Na srečo. Kar je dobro. Kajti če želiš zmagati, ne smeš izgubiti. No, mi smo se odločili za srednjo, uravnoteženo pot in nismo ne zmagali ne izgubili. Sploh pa, vijolice cvetijo spomladi, na tisto pravo, koledarsko pomlad pa bo treba še malce počakati. Potem pa ... Mreže nasprotnikov bomo raztrgali. In v Ljubljano tudi še pridemo.
So se pa naši žogobrcarji izkazali za odlične gostitelje. Vse v luči obiska dobrega Mira in njegovega ministrskega zbora, ki sta včeraj lomastila po totem koncu. Res se ne bi spodobilo, ako bi kolegom iz prestolnice prerešetali mrežo tik pred obiskom vlade. Ta je komaj in po številnih prošnjah našega Andreja le našla čas za prihod iz svoje meglene centralizirane kotline, kamor so oblastniki stlačili bolj ali manj vse državne službe in zgradili nekakšno državo v državi. In zdaj naj naši nogometaši razsekajo njihove? Nak, to pa ne! Totokončevski živelj je vendar znan po svoji gostoljubnosti. Zlasti do sonarodnjakov, ki jim je nadel ljubkovalno ime, izpeljano iz vrste dvoživke.
Kajpada je bilo nekaj skandiranja v povezavi s tem poskakujočim bitjem slišati tudi s tribun, ki stojijo okrog mariborske svete trave. In naši dragi gosti, ki so tokrat na toti konec priromali še v posebej velikem številu, nam niso ostali dolžni. Običajno devetdesetminutno obmetavanje z žaljivkami pač. Del navijaške folklore. Nič drugega.
Celodnevni obisk Mira in njegove šestnajsterice na totem koncu je kajpak minil v precej mirnejšem vzdušju. Brez neprimernih opazk, kdo od kod prihaja in ali ima med prsti nekoliko več kožice kot oni, ki se je rodil bolj proti severovzhodu države. Nič od tega. Kar je prav. Vlado je treba nositi po rokah, tudi če je na Štajersko prišla le gledat, kaj delamo. Jo dobro nahraniti in napojiti ter ji pokazati »crème de la crème« od tega, kar premoremo. Kaj bi jo pošiljali k podjetnikom, ki komaj krpajo konec s koncem in resnično hlepijo za kakršno koli državno pomočjo. Ne nujno v obliki kovčka z nepovratnim denarjem. Že bolj človeška zakonodaja in davčna politika bi bržkone pomagali.
Ampak tega filma še dolgo ne bomo gledali, saj se scenarija zanj ne ljubi napisati nikomur. Zato od obiska vlade, katerega koli že po vrsti, tudi nima smisla kaj prida pričakovati. Ne nazadnje, kazalo je celo, da se Miro in Andrej sploh ne bosta srečala, a se je Andrej, kot se spodobi za prvega moža v mestu, prikazal na delovnem zajtrku vlade. In Miro se je baje strinjal z njim, da šibek toti konec pomeni šibko Slovenijo. Kar je super. Kajti doslej takšnega razumevanja nismo zaznali še pri nobeni vladi. Resnično. Pa so pri nas vsi dobro jedli in pili.
