S totega konca: Eksperiment

Eksperimentiranje s potrpežljivostjo meščanov na totem koncu ni nič neobičajnega. Odkar je vajeti prevzel naš Andrej, pa sploh ne. A medtem ko čakamo na veliki pok, ki bo toti konec znova izstrelil med podjetniške zvezde – za to si namreč na vse kriplje prizadeva ekipa z Andrejem na čelu –, lahko malce eksperimentiramo. Da nam ni dolgčas. Kajti na totem koncu se vedno kaj dogaja. Včasih celo koga vržejo iz občinske palače. Za opomin drugim. Ker na mestni proračun se kot klop že ne bo nihče prisesal.

Kakšne nove revolucije za zdaj sicer ni na vidiku, zato se trenutno ubadamo z vsakdanjimi stvarmi, kot sta zapiranje/odpiranje Koroške ceste in risanje nekakšnih pik po cesti, ki bi skoraj nadomestile zebre. Mestna oblast s sebi naklonjeno stroko je namreč napela vse sile, da bi upravičila eksperiment, ki bo kmalu začel spominjati na Eksperiment. Na tisti nemški triler. Tudi vloge so že razdeljene. To je jasno kot beli dan. Vozniki bodo dosegli prevlado nad kolesarji pa naj si občinski možganski trust še tako zatiska oči pred resnico in upa na prometno simbiozo.

Kdor pričakuje, da ne bo prihajalo do hude krvi med superiornejšimi in šibkejšimi udeleženci v prometu, se moti. Kolesarji lahko imajo stokrat prednost na kolesarski stezi, pa jim to ne bo kaj prida pomagalo. Vsak kolesar, ki ima vsaj malo soli v glavi, se bo raje umaknil kot tvegal neprostovoljni skok na pokrov avtomobila. Cesta, kakor je urejena sedaj, je za vse udeležence preprosto preozka. Dva avtomobila še nekako gresta drug mimo drugega, medtem ko srečanje z avtobusom že malce spominja na rusko ruleto. In, ja, ali res pričakujete, da bodo prav vsi vozniki s svojimi statusnimi simboli v gneči, ko ne bodo mogli prehitevati, mirno vozili za kolesarji petnajst na uro? Vsak malce močnejši avto, zlasti z dizelskim motorjem, in teh je pri nas ogromno, je v drugi prestavi že brez dotikanja stopalke za plin hitrejši. To bo še veselo.

Morda bi pomagalo, če bi tu in tam na kolo sedel naš Andrej in novi prometni režim na najstarejši mestni ulici preizkusil na lastni koži. Še lani je zagotavljal, da ga bomo lahko opazili, kako se s kolesom vozi v službo, vendar še tako pozorno oko tega prizora ni uzrlo. Njegov prenatrpan urnik mu preprosto ne dopušča kolesarjenja in je dobesedno prisiljen sesti v službenega audija. Kajpada, ne za volan, saj ima šoferja.

Edina sreča je, da je avto že star, iz časa njegovega predhodnika Franca, kar pušča vsaj kanček upanja za izpolnitev njegovih predvolilnih obljub. Kajti novega avta si bržkone ne upa privoščiti, odkar mu je nakup nekdo »podtaknil« v predlog lanskega proračuna. Da gre za napako, je hitel pojasnjevati Andrej in se trudil javnost prepričati o neprimernosti načrtovanega stroška. Še sreča, da smo na Delu ta proračunski kiks opazili, sicer bi se zdaj Andrej naokrog vozil z novo limuzino. Pomotoma.