Tiskane izdaje
Morda niste vedeli, a na totem koncu se radi vrtimo v krogu. Kroženje imamo dobesedno v krvi, kar sicer v podalpskem raju ni nič nenavadnega, saj nekateri že leta – kaj leta, desetletja! – bolj ali manj krožijo med različnimi funkcijami. In nikomur nič. Vendar na totem koncu, koncu z veliko začetnico, torej Koncu, gremo še dlje. Pri nas se namreč v krogu ne vrtimo le, kot se temu učeno reče, metaforično, marveč zares.
Totokončevski šefi dobesedno obožujejo to dejavnost. Poglejmo samo našega bivšega nepogrešljivega Franca. Ta je bil povsem zaljubljen v delanje krogov. Pa ne zgolj politično, čeprav mu je tudi na tem področju šlo kar dobro. Prvi štiriletni ciklus je številnim polenom pod koleni navkljub uspel nekako zaključiti, drugega pa so zlobneži nesramno presekali nekje na polovici.
Skratka, Franc je rad krožil, celo tako rad, da so krožišča na mariborskih cestah v njegovem mandatu in pol rasla kot gobe po dežju. In to kakšna! Ulala! V slogu »še pomnite, tovariši«, velja osvežiti spomin na njegovo odlično zamisel, da je treba krožiščem na mestnih vpadnicah vsiliti neko podobo. Ker je bil strokovnjak za vse, se je dela temeljito lotil in kmalu je na enem izmed krožišč stal nekakšen rustikalni lesen kip možica z dvema glavama, trobljo, nahrbtnikom in helebardo, ki ponazarja mestnega čuvaja. Razni arhitekti in umetniki z diplomami so sicer malce bentili nad estetiko kipa, vendar je njihovo tuljenje izzvenelo v prazno.
Franc se pri enem lesenem kipu seveda ni ustavil, gradnja krožišč se je nadaljevala s polno paro. Da si je popestril vožnjo v službo z velikega bivalnega vikenda v sosednji prijateljski občini, kjer je rad prespal in si sredi narave nabral novih moči za kroženje, si je na vpadnici v Dogošah omislil nobel krožišče z – vodometom. Tik preden so ga mračne sile nagnale iz občinske palače, pa je sredi mesta namenu predal še najbrž največji krožno-cestni dosežek, krožišče z 28 vodnimi šobami, ki ponazarjajo vse članice Evropske unije. Lično osvetljeno krožišče s pisanimi lučmi je za nameček popisano še z imeni mest, ki se dičijo z nazivom Evropska prestolnica kulture.
Naš zdajšnji šef Andrej za takšnimi dosežki kajpada še nekoliko zaostaja. A se ne da, še zlasti, ko je treba poslušati glas ljudstva, ki mu prek fejsbuka šepeta, da so krožišča fajn. Odločitve sprejema hipno, stroka pa se mora temu še hitreje prilagajati. Od zdaj naprej bomo za vsak meter asfalta pripravili javno tribuno in bo ljudstvo povedalo, ali hoče luknjaste ali gladke ceste.
Pa kaj, če se je gradnja semaforiziranega križišča že začela, ljudstvo ima vedno prav in zdaj bo tam krožišče. Čakamo le še na umetniški vložek na sredini krožišča. V duhu novejše mariborske zgodovine predlagamo kip protestnika z granitno kocko v roki in šobe z imitacijo solzivca.
