S totega konca: Najlepši smo!

Dobro blago se samo hvali, je prastar pregovor, ki bo držal večno. In tako je, kajpak, tudi na totem koncu. Tako dobro nam gre, da ni za prehvaliti. Sploh ker imamo Andreja, ki je pred kratkim ugotovil, da je toti konec najlepše mesto na svetu. Bravo, nekam dolgo ste potrebovali, gospod poglavar. A nič ne de. Bolje pozno kot nikoli.

Kakšen Zoki iz bele prestolnice se s tem bržkone ne bi strinjal, vendar je to njegov problem. Naj kar živi v iluziji. Da Velenja sploh ne omenjamo! Briga nas. Zdaj smo najlepši mi, pa če jim je prav ali ne. Ta naš podalpski raj pač ne more imeti dveh, kaj šele treh najlepših mest na svetu. Kam pa pridemo. Sploh pa ... Čas je, da si vso to lepoto malce izmenjujemo in nekoč bo morda na vrsti celo knežje mesto. Ali pa tisto na Obali s Tartinijevim trgom.

Ampak do takrat bo moralo preteči še precej vode. Zdaj je na vrsti toti konec in samooklicane titule res ne bomo dali zlahka iz rok. Tistim, ki bi se po kakšnem naključju obregnili ob našo postindustrijsko mestno sceno, pa sporočamo: težava totega konca v zadnjih letih niso bili ljudje, marveč politiki. Zato smo šele zdaj, ko imamo našega Andreja, resnično zadihali. Prepoznal je potencial mesta ter ga v manj kot treh letih, odkar s svojimi nepogrešljivimi pomočniki tako odlično krmari med ostrimi čermi, razglasil za najlepše na svetu. To nam delajte, gospod župan!

Ljubljanski Zoki si je že ob lanski izgubi titule od živčnosti pogrizel nohte vse do komolcev, kako je sedaj, si niti predstavljati ne upamo. A je že tako, da ne moreš biti večno na vrhu. Še zlasti če ti za ovratnik diha najlepši izmed vseh totih koncev. In to z Andrejem za volanom.

Zaradi vsega naštetega je zato povsem nerazumljivo, kako se je lahko naš Andrej na lestvici stotih najvplivnejših Slovencev po izboru revije, ki domuje v isti zgradbi kot časopis, ki ga pravkar berete, znašel šele na 99. mestu. No, vsake oči imajo pač svojega malarja in kakšen drug izbor bi bržkone pokazal drugačno razmerje moči. Naš Andrej si res ne zasluži, da ga prehiti član ansambla Modrijani, čeprav imajo ti muzikanti zagotovo velik vpliv na široke ljudske množice. Da je pred njim naš zlati orel Peter, je še razumljivo, saj Andrej vsemu trudu navkljub le ne more doseči takšne evforije med totokončevskim življem, a da je pred njim Zoki, in to kar 68 mest, je pa resnično nezaslišano. In nikakršna tolažba ni, da se je mesto za njim znašel prejšnji predsednik države.

Bržkone bi bili rezultati drugačni, če bi toti konec takrat že bil najlepše mesto na svetu. Žal je naključje hotelo drugače in zdaj bomo morali s tem živeti vse leto. Pa se ne bomo prav nič sekirali. Kajti Andrej bo z nami to leto in prihodnje pa še večino tistega, ki bo sledilo prihodnjemu. Raje si bomo prepevali ono znano melodijo: 99 Luftballons ...