S totega konca: Naša klapa

S tujim mahati po koprivah res ni nevemkakšen problem. Dokler peče drugega, mi ničesar ne čutimo.

Objavljeno
02. december 2015 18.20
mfa*SODISCE
Robert Galun
Robert Galun
Vsi še dobro pomnimo, kako vremensko kislo je bilo lansko poletje. In prav nič ni pomagalo, da so bili letošnji poletni meseci diametralno nasprotni. Nekateri se kislo držijo še danes. Sploh tisti v prvem nadstropju občinske palače, za trdno zaprtimi vrati, ki so za vsak primer še dobro zaklenjena in opremljena z raznimi varovali. Kajti na mariborski občini je nekdo kradel in mu je bilo treba posel pač onemogočiti. Kaj bo stikal po tujih denarnicah.

A to je že druga zgodba. Raje obdržimo pravo smer in poglejmo, zakaj naši veljaki napenjajo obrazne mišice. Krivi nista ne kakšna nenadna pareza facialnega živca ne prekisla solata v občinski menzi. Kriv je Goran. Da, prav tisti Goran, ki je bil nekoč glavni občinski sindikalist, ob prihodu našega nenadomestljivega Andreja na oblast pa celo nekaj časa njegov najožji sodelavec, član ekipe posvečenih, če hočete. Kar je bilo resda malce čudno, saj je hkrati branil delavske pravice in svetoval šefu. Ampak če je to zmogel ... No, potem mu tudi mi nimamo kaj očitati.

Pa se vrnimo k lanskemu poletju, ki ga Goran ne bo ohranil v lepem spominu. Nekdanji Andrejev šef mestne uprave Marko ga je namreč vrgel na cesto. To je tisti Marko, ki je kmalu zatem dobesedno čez noč, hočeš nočeš, postal alfa in omega občinskega Nigrada, ker nihče od številnih na razpis prijavljenih kandidatov za ta stolček ni bil dovolj dober. In iz začasnega šefovanja je po enem letu zrastlo petletno. Brez razpisa, kajpada. Kaj bi se ubadali z drobnarijami. Ker Marko že ve, kaj dela.

Tudi ko je odpustil dolgoletnega občinskega sindikalista Gorana, ki je bil trn v peti že marsikateremu županu, seveda ni omahoval. Kot se za človeka, ki zna sprejemati odločitve, tudi spodobi. Neki Goran že ne bo vpil po hodniku, gestikuliral, žugal in še kaj, si je mislil ter mu pokazal vrata. Hudič je le, ker se Goran ni podelal v hlače, ampak je udaril nazaj na najboljši možni način. In odločitev državne pritožbene komisije, ki je bolj verjela Marku, njega pa niti zaslišati ni hotela, ga je v boju za svoj prav le še dodatno spodbudila. Po občini je udaril s tožbo in zmagal. Vsi ostali pa smo, če bo sodbo požegnalo še višje sodišče, izgubili. Oni v prvem občinskem nadstropju košček ega, totokončevski živelj pa zajeten kupček cekinov.

Kajpada se Marko, Andrej in ostala klapa, kot jo je poimenoval Goran, ne bi obnašali tako nonšalantno, če bi morali stroške plačati iz lastnega žepa. Ker s tujim mahati po koprivah res ni nevemkakšen problem. Dokler peče drugega, mi ničesar ne čutimo. Tako je to. Sicer pa ... Prave resnice, kaj se je tistega poletnega dne zares dogajalo, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Resnici sta najmanj dve, masla na glavi pa tudi imajo vsi akterji dovolj, da v lastno skledo ne bodo pljuvali. Pa naj zmaga boljši. Mi častimo.