S totega konca: Od tod do večnosti

Toti konec je večen. Tudi ko nas že dolgo več ne bo, bo toti konec še obstajal. In zmeraj bo na pravi strani trojanskega klanca. In zdravo rivalstvo med nami in onimi tam čez bo večno. Kajti brez ozemlja z napačne strani prej omenjenega klanca nam živeti ni. Preprosto ne bi bili to, kar smo – totokončevski živelj. Zato, hvala vam, ker ste.

Niti približno ni isto, če naši fuzbalerji – brez zamere, gospod Vuk! – zmagajo ali izgubijo proti Zavrču. Na totem koncu jim ljudje morebitne spodrsljaje s stisnjenimi zobmi zmeraj oprostijo, samo da pade Olimpija. Lahko so prvi, zadnji ali nekje vmes, a če nasekajo enajsterico v zelenih dresih, je življenje na totem koncu preprosto čudovito. Takšen pač je Maribor. Tak fejst nor, bi rekel Zoran.

Kljub temu je toti konec tej državi dal več, kot je ta država dala njemu. Na totem koncu se nikoli nismo spraševali, kaj lahko država naredi za nas, ampak kaj lahko mi napravimo zanjo. Medtem ko so razne vlade hodile na Štajersko gledat, kaj delamo, se je toti konec boril, kakor je vedel in znal. Bolj ali manj sam. Kajti s tujim perjem se res ni nikoli kitil. Še tisto malo presežka, kar ga ustvari Drava med Dravogradom in Forminom, nam posrkajo v osrčje podalpskega raja, saj tam cekine potrebujejo bolj kot mi. Ker nekdo pač mora nahraniti vso to silno birokracijo. In mi, gostoljubni, kot smo, radi damo. Zadnje, kar si želimo, je, da bi bil kdo v prestolnici lačen.

Še vsa sreča, da imamo možakarje kova Franc in Andrej, pa še kakšen stric iz ozadja oziroma v senci bi se našel. Ob takšnih patronih nam res ni bilo nikoli dolgčas. In nam očitno tudi v bodoče ne bo. Vse bolj rehabilitirani Franc, denimo, ustanavlja neko novo stranko, ki bo še bolj ljudska od te, ki si je primat ljudskosti lastila doslej. Bravo! To potrebujemo. Strank res ni nikoli dovolj. Ker doslej nas resnično ni še nobena razočarala. Še najmanj tista od dobrega Mira, kjer so obljubljali drugačnost, a so (p)ostali takšni kot drugi. In prav zato prostora za razočaranje ni.

Nič boljši ni niti naš sociolog Andrej. V treh letih se je tako udomačil v najbolj zaželenem foteljčku v mestu, da ga ni prepoznati. Tudi pri njem ni ne duha ne sluha o kakšni novi politiki, čeprav je na politični parket stopil kot popoln začetnik. Bliskovito se je navzel v tej državi znanih in uveljavljenih vzorcev vladanja, si nakopal ovadbo ali dve v slogu »za dobrim konjem se praši« in niti pomislil ni, da bi se zaradi kakšnega spodrsljaja posipal s pepelom. Poskus nakupa službenega avta je označil za napako pri snovanju proračuna, šoping s službeno kartico pa je zavil v izgovor, da je menil, da mu obleke pritičejo kot kakšnemu komunalcu oranžni pajac.

Psi so seveda lajali, a karavana je šla naprej. Mi pa smo počasi prišli do konca. Kajpada ne totega konca. Ta nima konca. Je večen. In z njim vsi, ki smo s totega konca.