S totega konca: Odrešitev

Nad dogajanjem na najpomembnejšem fejsbuk profilu v mestu smo lahko upravičeno zaskrbljeni. Naš Andrej se ni oglasil že cel teden, vse od velepomembnega obiska vlade dobrega Mira. Kot da ga je nekaj močno pretreslo. A kaj?! Konkretne obljube, ki jih ni bilo, ali laskanje denarnega ministra Dušana, kako ima toti konec urejene finance? Kdo bi vedel.

Nekoliko bolj se nagibamo k drugi možnosti, kajti že dolgo je tega, kar je nekdo hvalil naše mestne oblastnike. Da zdaj le ne bodo na krilih Dušanovega božanja še bolj zategnili pasu. En črni petek smo za časa Andrejeve vladavine zaradi piarovskega spodrsljaja že doživeli.

A kar je res, je res. Toti konec ima finance resnično pošlihtane, kot bi rekli domačini. Kajti kjer ni, še vojska ne vzame. Sploh če je denarja na voljo le za najnujnejše ter kakšno službeno pot na Kitajsko. Zato se nimamo kaj bati. Kolikor imamo, toliko bomo zapravili. In ker nimamo veliko, bomo zapravili malo. Ako bo sila, pa bomo že najeli kakšno posojilo. Ni vrag! Tudi banke morajo nekaj zaslužiti.

Kajpak je to tisti, bolj črn scenarij, ki se v luči optimizma dobrega Mira zagotovo ne bo uresničil. Njegovo prepričanje o odpiranju novih podjetij v letu ali dveh ter večanje zaposlenosti nam je malodane orosilo oko. Resda ni povedal, kako in kje, a to zdaj ni več naš problem. Ali pač?!

Če bo moral toti konec sam poskrbeti za vse, Miro ali kakšen njegov minister pa bo prišel le prerezat trak, potem si lahko optimizem zatakne za klobuk. Tudi za Andrejevega, če nima svojega. Navsezadnje sta si nekoliko podobna. Zadnje čase ne en ne drugi ne jamrata, ampak iščeta rešitve. Sploh Miro se je domislil zelo dobre. Totokončevski živelj mu mora le namigniti, kaj potrebuje, kaj je zanj najboljše in težave bodo izpuhtele same od sebe. Ker on pač ne ve, kaj je za regijo najbolje. Zato smo lahko po poldrugem letu vladavine našega Mira nad takšnimi besedami le navdušeni. Čeprav vse skupaj zveni v slogu: pomagajte si sami in nekdo vam bo že pomagal. Prerezati tisti trak.

Bistveno več odločnosti je pokazala ministrica Milojka, gospa, ki je med vsemi politiki v državi najbolj zaskrbljena za zdravje naroda. In ker na tem področju naš podalpski raj malce šepa, ni izgubljala časa. Odločno je napovedala, da bo drugi največji urgentni klicni center na Trgu Leona Štuklja. V mariborski dnevni sobi, torej. V najožjem središču mestu. V coni za pešce. V »esdekaju«, zapuščeni stavbi bivše službe družbenega knjigovodstva. Točno tam, kamor bi naš Andrej umestil umetnostno galerijo.

Ministrici Milojki kajpada ne gre nasprotovati. Ker ona že ve, kaj je dobro za nas. Med vladnim »Blitzbesuchom« (hitri obisk) Podravja je zagotovo bliskovito in pravilno presodila, da ni vseeno, kje dispečerji dvigujejo telefone in usmerjajo reševalce. Kdo ve, morda bo celo kakšnega turista zaneslo v to zgradbo. Čeprav v njej ne bo slik in kipov.