S totega konca: Osumljenec št. 2

Franc seveda ne bi bil Franc, če v policijski ovadbi ne bi našel elementov politične zarote.

Objavljeno
04. maj 2016 23.50
Robert Galun
Robert Galun
Ovadba na ovadbo, pri ovadbi, z ovadbo. Bla, bla. Policija ni pozabila na Franca. Kje pa. Ker ga že nekaj časa ni pobožala z nobeno ovadbo, je bil že čas, da ga. In ga je. Tokrat zaradi Maksa. To je tisti njegov visokoleteči projekt, s polnim imenom Mariborsko kulturno središče, tik ob desnem bregu Drave, ki bi imel prekrasen pogled na levi breg. A ga nima, saj je obtičal v luknji, iz luknje pa se na Lent ne vidi. Za vsak primer je tukaj še ograja, ako bi iz jame čez našo ljubljeno reko poskušal pokukati kakšen dolgin.

»Bolano in noro« sta bili besedi, s katerima se je naš večni in nepogrešljivi Franc odzval na najnovejšo kriminalistično domislico. Kaj pa drugega. Bržkone ga ni na tem planetu, ki je pričakoval skesani Frančev obraz in obžalovanje v slogu: »Kriv sem, zaprite me.« Razloga za to sta vsaj dva: prvi je, da Franc nikoli nič ne prizna, drugi, ki se tesno navezuje na prvega, pa je že nekaj časa stalnica – Franc pač ni nič kriv. Zato tudi nima smisla česar koli priznati. Kar se bo čez nekaj let tudi pokazalo. Kot se je doslej že večkrat, če odmislimo eno nepravnomočno obsodilno sodbico, ker je bojda poskrbel, da mlada Astrid po koncu študija ni postala članica javnega zavoda z največjim članstvom. Pa naj še kdo reče, da mu ni bilo mar za brezposelno mladino.

Njegov naslednik, ki totemu koncu ni prinesel razcveta, čeprav so ga bila polna usta obljub, se še s tem ne more pohvaliti. No, delovnemu ljudstvu je po fejsbuku vsaj čestital ob prazniku dela, a bliskovito pokasiral pripombo ene izmed svojih spletnih sledilk, da se mu za čestitke zahvaljujejo predvsem delavci iz tovarne baterij. Hvala za rože, torej. Trne pa po pošti, smo dodali nekoč.

A vrnimo se raje k Francu. Danes je on naša rdeča nit oziroma fil rouge, če smo malce bolj nobel. Čeprav ni edini, ki se je znašel v policijski mapi z oznako Maks. V njej je še cela četica povečini nekdanjih občinskih uslužbencev, kriminalisti so za nameček v paket vtaknili še znanega arhitekta, avtorja Maksove idejne zasnove. O nekakšnem oškodovanju javnih sredstev v višini 3,6 milijona evrov je govor. Kar je resnično brutalen znesek. Sploh, ker v luknji z izjemo temeljnega kamna ni zraslo prav nič. Plevela v to kategorijo, kajpak, ne bomo šteli.

Franc seveda ne bi bil Franc, če v policijski ovadbi ne bi našel elementov politične zarote. Urno je seštel ena in ena ter čivknil nekaj v slogu, da je v bistvu vedel, kaj ga čaka. Začel je novo politiko in, hop, tukaj je nova ovadba.

Tako pač to vidi Franc. In pri tem ne gre pozabiti že večkrat slišano in prežvečeno dejstvo: podpisal je le to, k čemur ga je zavezal mestni svet. Nič več in nič manj. Za to, da mu je glasovalni stroj jedel iz roke, pa kajpada ni on kriv. Ker izbranci ljudstva praviloma glasujejo po svoji vesti.