S totega konca: Otroške skrivalnice

Samo da bo volk sit. Tisto eno kozo pa bomo že žrtvovali. Itak je nismo plačali iz lastnega žepa.

Objavljeno
20. maj 2014 20.01
Robert Galun, Maribor
Robert Galun, Maribor
Skrivalnice okrog razkritja višine odškodnine za neslavno propadlo zimsko univerzijado počasi presegajo vse mere dobrega okusa, pri tem pa se Andrej in njegova četica ne ozirata na nikogar. Niti nase ne. Eno govorita, drugo delata.

Ni težava sprejeti preprostega dejstva, da bo občinsko poveljstvo zoper odločbo državnega organa, v konkretnem primeru informacijskega pooblaščenca, sprožilo upravni spor, saj vendar živimo v kolikor toliko demokratični družbi. Precej težje, če ne celo nemogoče, pa je prebaviti sprenevedanje in nespoštovanje lastnih zavez.

Ko je šef mestne uprave, pravnik Marko, oktobra lani z odločbo zavrnil zahtevo časnika, ki ga berete, po razkritju višine poravnalnega sporazuma z mednarodno univerzitetno športno zvezo (Fisu), mu je občinski uradnik, prav tako pravnik, vanjo napisal, da ni nobenih zadržkov, da prosilcu ne bi ugodili po formalnem zaključku sodnega postopka pred arbitražo v Lozani. A tega seveda niso storili, čeprav je postopek formalno končan. Občina je na podlagi zunajsodne poravnave plačala odškodnino, sodišče pa je zatem zadevo sklenilo z odločbo.

Do enakih ugotovitev se je, kajpak, dokopal tudi informacijski pooblaščenec in izdal temu primerno odločbo. Občini je naložil, naj razkrije famozni znesek, vendar se generalštab totega konca ne pusti premakniti. Raje bo porabil nekaj javnega denarja za upravni spor, kakor da bi se uklonil ukazu nekega organa.

Prav, bomo pač počakali na odločitev sodišča. Saj ne gori voda. Toti konec bo preživel tudi brez tega podatka. Najmanj, kar si želimo, je, da bi bilo koga v prvem nadstropju občinske palače strah lastne sence, kaj šele žuganja bruseljskih univerzitetno-športnih navdušencev z novo tožbo.

Bog ne daj, da kdo izve za mizerno odškodnino. Bržčas bi se Zemlja prenehala vrteti, tako bi trpel ugled Fisu. Kajti pokasirati nekaj denarja za nič dela je prava katastrofa. Bruseljske fante zaradi tega najbrž razjeda tako slaba vest, da bodo vsi po vrsti pristali na pomirjevalih. In česa takega naši vrli občinarji kajpada ne smejo dopustiti. Klinc gleda narod, ki plačuje za napake (v tem primeru že odstopljene) totokončevske politike. Samo da bo volk sit. Tisto eno kozo pa bomo že žrtvovali. Itak je nismo plačali iz lastnega žepa.

Še sreča, da kupnina, če odmislimo tistih 2,85 milijona državnih evrov, ki jih je Slovenija plačala za nakup (ne)organizacijskih pravic in jih ni nikoli dobila nazaj, ni bila pretirano visoka. Okrog tristo tisočakov je znašala, je razvidno iz občinskega proračuna. Zato je toliko bolj nenavadno, da mestna oblast ta podatek še naprej skriva, ko pa ga je sama objavila v javnem dokumentu. Ker je ta na uradni spletni strani občine na voljo komur koli, je zadeva s tem tudi javno objavljena. A ni to logično?